Shakirina davčna bitka za 55 milijonov evrov

Shakira je bila prepričana, da je zmagala. Ko je sodišče aprila razveljavilo 55 milijonov evrov (63 milijonov dolarjev) vredne davčne zahtevke proti njej, je pevka zmago posvetila "navadnim državljanom, ki jih sistem vsak dan neupravičeno obravnava in zatira, ker izhaja iz domneve njihove krivde".

Španska davčna uprava je nato od vrhovnega sodišča zahtevala, naj preuči odločitev, s čimer se bo spor, ki ga je Shakira želela spremeniti v javno kritiko ravnanja davčnih inšpektorjev, znova znašel pod žarometi. Pevka je med drugim nasprotovala metodam, s katerimi so oblasti ugotavljale njeno bivanje in gibanje, tudi s pomočjo podatkov o plačilih s kreditnimi karticami, obiskov frizerskih salonov in fotografij oboževalcev.

Njen oster odziv je prišel v času, ko je davčna politika v Španiji deležna vse večje pozornosti. Razprave, ki so bile nekoč omejene predvsem na odnose med davčnimi inšpektorji in specializiranimi odvetniki, so se preselile v širšo javnost. V razpravo so se vključili aktivisti, sindikati, politiki in celo predstavniki institucij, pristojnih za izvajanje davčne zakonodaje.

Kolumbijska pevka je minulo nedeljo skupaj z drugimi izvajalci nastopila tudi na finalu svetovnega nogometnega prvenstva med Španijo in Argentino v bližini New Yorka.

Noben kritik španskega davčnega sistema ni bil tako glasen kot Robert Amsterdam, ameriški odvetnik, ki pravno zastopanje pogosto združuje z javnimi kampanjami, namenjenimi vplivanju na mnenje javnosti. Z oglasi v časopisih, dokumentarnimi filmi, posebno spletno stranjo in rednimi objavami na družbenih omrežjih želi razpravo o obdavčitvi ljudi, ki živijo v tujini, razširiti v širšo kritiko delovanja španske davčne uprave.

"Naš cilj je zelo preprost. Želimo, da davki postanejo politično vprašanje," je za Bloomberg News dejal Amsterdam. Ni želel razkriti svojih naročnikov ali povedati, koliko strank v Španiji zastopa.

Amsterdam je sprva svojo kritiko usmeril v poseben davčni režim, ki ga je Španija leta 2005 uvedla z namenom privabljanja tujih strokovnjakov. Ta je postal znan kot "Beckhamov zakon", po enem najbolj prepoznavnih upravičencev, nogometašu Davidu Beckhamu. Amsterdam trdi, da gre za "past", s katero država tujce najprej privabi, nato pa jih izpostavi strogim preverjanjem in dolgotrajnim pravnim postopkom, zaradi česar je lahko nasprotovanje davčni upravi za posameznike izjemno drago in zahtevno.

Takšna razlaga pa po mnenju Esaúja Alarcóna, davčnega odvetnika iz Barcelone, ne upošteva dejstva, da so "ta režim nekatere odvetniške pisarne izkoristile za zlorabe". Opozoril je na primere več športnikov, ki naj bi prihodke od pravic do uporabe svoje podobe prikazovali v drugih državah, da bi se izognili plačilu davkov v Španiji.

Alarcón meni, da sistem v veliki meri deluje tako, kot je bil zasnovan. Po podatkih španske davčne uprave so v zadnjem desetletju zaradi suma nepravilnosti preverili približno 185 od skoraj 37.000 davčnih zavezancev, ki so uporabljali Beckhamov režim. Le manjši del teh nadzorov se je nato razvil v uradne pravne spore.

"Kampanja očrnitve"

Sčasoma se je Amsterdamova kampanja razširila v širši napad na delovanje španske davčne uprave, čeprav so številne kritike, ki jih danes izpostavlja, obstajale že pred njegovim prihodom.

Španska vlada je njegove očitke označila za "kampanjo očrnitve". Minister za finance Arcadi España je nedavno v Madridu opozoril pred ustvarjanjem vtisa, da je plačevanje davkov nekaj napačnega.

"Kot da bi bilo plačevanje kakršnega koli davka kraja," je dejal. "Ljudje, ki se preselijo drugam samo zato, da bi plačevali manj davkov, ne morejo veljati za junake."

Na očitke Amsterdama o "vsiljivih nadzorih" je davčna uprava odgovorila, da so vsi postopki podvrženi več ravnem nadzora, s katerimi zagotavljajo, da so ukrepi sorazmerni in enotno izvedeni. Poudarili so, da nobenega primera ne zaključi en sam uradnik. Preiskave namesto tega vodijo skupine strokovnjakov, njihove ugotovitve pa nato pregledajo tehnični strokovnjaki in vodilni uslužbenci v skladu s smernicami ministrstva. Davčna uprava je zavrnila tudi očitke, da bi se osredotočala predvsem na primere, ki jih je lažje finančno ovrednotiti, ali da bi bila pod političnim vplivom.

Kljub temu je zaupanje v davčno upravo postalo tudi politično vprašanje.

Nedavni odhod generalne direktorice Soledad Fernandez Doctor je sprožil ugibanja, da je bil povezan z vladnimi pogajanji o modelu financiranja Katalonije ali s preiskavami nekdanjega premierja. Tako ona kot vlada sta te navedbe zavrnili. Po imenovanju njene naslednice v začetku tega meseca je združenje davčnih inšpektorjev v izjavi od nove vodje zahtevalo, naj zaščiti neodvisnost in ugled institucije ter jo obvaruje pred "zunanjimi pritiski".

Za vlado je neprijetno predvsem to, da so nekatere najostrejše kritike prišle prav iz vrst davčnih inšpektorjev. Njihovo združenje že večkrat pozvalo k spremembi prioritet davčne uprave, saj želijo več časa nameniti zahtevnejšim primerom davčnih goljufij, ki so po njihovem mnenju zapostavljeni zaradi osredotočanja na lažje odkrivljive nepravilnosti.

Te težave dodatno poglabljajo prihajajoče upokojitve. Po besedah Joséja Maríe Pelaeza, nekdanjega vodje združenja davčnih inšpektorjev, naj bi do leta 2032 upokojitev dočakala polovica od 26.000 zaposlenih v davčni upravi, medtem ko novo zaposlovanje ne dohaja odhodov.

David Beckham je za Real Madrid igral med letoma 2003 in 2007.

Bonusi

Združenje davčnih svetovalcev AEDAF je opozorilo tudi na nepreglednost sistema nagrajevanja zaposlenih v davčni upravi. Menijo, da bi morali davčni zavezanci vedeti, ali je del variabilnega dela plače davčnih inšpektorjev kakor koli povezan z uspešnostjo pri pobiranju davkov.

Združenje je več let vodilo pravne postopke, da bi pridobilo te informacije, in s sodnimi odločbami doseglo, da je morala uprava razkriti način izračunavanja bonusov. Čeprav neposredne povezave med višino izterjanega davka in nagrado posameznega inšpektorja ni, višina zbranih prihodkov vpliva na sistem nagrajevanja zaposlenih. Bonusi predstavljajo približno 20 odstotkov njihovega celotnega prejemka.

"To ni preprost sistem," je dejal Bernardo Bante, predsednik združenja. "Na višino bonusov vpliva vrsta dejavnikov, od uspešnosti posameznika in ekipe do rezultatov na regionalni in državni ravni." Dodal je, da je "problem v tem, če je nagrajevanje kakor koli povezano z višino davčne obveznosti. Niti en evro variabilnega dela plače ne bi smel biti vezan na vrednost dodatno odmerjenega davka."

Tudi zaposleni v davčni upravi opozarjajo, da sistem plačil ni dovolj pregleden. José María Mollinedo iz sindikata Gestha, ki zastopa davčne tehnike, uvrščene nižje od davčnih inšpektorjev, je povedal, da so zaposleni do uvedbe pravil o varstvu osebnih podatkov leta 2019 vedeli, koliko zasluži vsak sodelavec. Sindikat si zdaj prizadeva znova pridobiti dostop do podatkov o plačah, da bi zaposleni lažje primerjali, kako se njihovi prejemki razlikujejo znotraj posameznih plačnih skupin.

Davčna uprava je zavrnila očitke, da sistem nagrajevanja ni pregleden, in opozorila, da vsako leto objavi pravila, ki urejajo izplačila bonusov, povezanih z uspešnostjo zaposlenih.

Združenje davčnih inšpektorjev je ob tem poudarilo, da je del bonusa, ki je povezan z izterjanim dolgom, zelo majhen. Poleg tega se ta kazalnik ocenjuje na ravni skupin, kar pomeni, da posamezni inšpektor ne prejme deleža davkov, ki jih je osebno izterjal. Po besedah Pelaeza mnogi zaposleni, ki prejemajo ta del nagrade, sploh niso neposredno vključeni v izterjavo dolgov.

Po podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) imajo sicer tudi številne druge davčne uprave po svetu določeno obliko nagrajevanja ali dodatkov, vezanih na delovno uspešnost.

Nižji davki

Povečan nadzor nad delovanjem davčne uprave poteka v času vse večjega pritiska na španske javne finance. Pričakovati je namreč, da bodo prihodnji stroški pokojninskega sistema in staranja prebivalstva rasli hitreje kot število zaposlenih, ki v sistem vplačujejo prispevke.

Državni davčni prihodki so pomagali zapolniti nastajajočo vrzel in so se od leta 2021 povečali za več kot 46 odstotkov. Vsako od zadnjih štirih let je prineslo nov rekord. Kljub nižji inflaciji so se davčni prihodki lani povečali za 10,4 odstotka, predvsem zaradi rasti plač in pokojnin, višjih dobičkov podjetij ter večje potrošnje.

Vendar Španija pri pritisku po povečanju davčnih prihodkov ni osamljena. Podobnim izzivom se soočajo tudi druge evropske države, kot so Francija, Italija in Nemčija, ki imajo vse višjo davčno obremenitev.

V svojem sporu z oblastmi je pevka priznala šest primerov davčne goljufije, povezanih z davčnimi leti 2012, 2013 in 2014, ne da bi primer izpodbijala na sodišču. Nasprotovala pa je zahtevkom za davčno leto 2011.

Sodnik je ugotovil, da je izračun samih oblasti pokazal, da je bila Shakira leta 2011 v Španiji prisotna le 163 dni, kar je manj od 183 dni, potrebnih za pridobitev statusa davčne rezidentke. Poleg tega oblasti njenega časa v tujini niso smele obravnavati kot "občasne odsotnosti", saj pred tem niso dokazale, da je bilo njeno običajno prebivališče v Španiji.

V intervjuju leta 2024 je dejala, da je sporazum o priznanju krivde sprejela zaradi zaščite svojih otrok, "ne zato, ker bi se počutila krivo". Trdila je tudi, da jo je država namesto nepristranskega ugotavljanja morebitnih nepravilnosti poskušala javno očrniti in kriminalizirati. V izjavi po zadnji sodni odločitvi je zapisala, da je preživela leta "brutalnega javnega blatenja".

Ne glede na to, kako bo vrhovno sodišče odločilo o pritožbi davčne uprave, je razprava že zdavnaj prerasla zgolj primer ene zvezdniške davčne napovedi.