Zakaj HNB že desetletja preprečuje vstop NLB na Hrvaško

Končuje se boj med slovensko Novo Ljubljansko banko (NLB) in avstrijsko Raiffeisen Bank International (RBI) za prevzem Addiko Bank. Obe strani imata svoje interese, pri čemer je cilj NLB vrnitev največje slovenske banke na hrvaški trg, kar ji je hrvaška centralna banka doslej večkrat preprečila. Kje je pravzaprav težava?

Da bi pojasnili, zakaj je Hrvaška narodna banka (HNB) do NLB zavzela tako strogo stališče, se moramo vrniti približno 30 let v preteklost. Prav toliko namreč trajajo pravni zapleti, katerih korenine segajo v nekdanjo skupno državo, ki je razpadla v začetku devetdesetih let.

Po razglasitvi neodvisnosti je Slovenija sprejela več zakonov, ki so neposredno ali posredno onemogočili izplačilo deviznih prihrankov varčevalcem na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter Severni Makedoniji. Hrvaška je že leta 1991 prevzela jamstva za devizne hranilne knjižice, odprte v Sloveniji, leta 1993 pa je sabor sprejel zakon o ustanovitvi sklada za sukcesijo, po katerem se je vprašanje deviznih vlog zunaj Slovenije začelo obravnavati kot del postopka delitve premoženja, pravic in obveznosti nekdanje SFRJ.

Z dopolnitvijo ustavnega zakona je Slovenija leta 1994 nacionalizirala Ljubljansko banko in jo prestrukturirala tako, da je večino njenega premoženja prenesla na novoustanovljeno Novo Ljubljansko banko (NLB), medtem ko je "stara" Ljubljanska banka obdržala vse obveznosti, povezane z deviznimi vlogami, položenimi v njenih podružnicah zunaj Slovenije.

To pomeni, da so bili slovenski varčevalci zaščiteni s prenosom svojih vlog na NLB, medtem ko so vsi komitenti banke zunaj Slovenije čez noč ostali brez svojih prihrankov v "stari" Ljubljanski banki. Po podatkih HNB je bilo tako "ujetih" deviznih prihrankov za približno 820 milijonov takratnih nemških mark.

Čeprav je NLB zavračala izplačilo hrvaškim varčevalcem, je po drugi strani od hrvaških podjetij, ki jim je odobrila posojila, zahtevala redno odplačevanje dolgov. V nekem trenutku je celo predlagala, da bi se dolg do varčevalcev pobotal z dolgovi podjetij, vendar je hrvaška stran takšen predlog zavrnila.

Hrvaška je težavo skušala rešiti z zakonodajo, ki je njenim državljanom omogočila prenos "starih deviznih prihrankov" iz bank s sedežem zunaj Hrvaške, ki so poslovale na njenem ozemlju, v domače banke. Tako preneseni depoziti so bili nato pretvorjeni v javni dolg. To pomeni, da je država oziroma davkoplačevalci prevzela vlogo dolžnika, banke, na katere so bili depoziti preneseni, pa so postale upnice.

Hrvaške banke so svoje terjatve do Ljubljanske banke s cesijo prenesle na Republiko Hrvaško, pri čemer manjšega dela teh terjatev niso prenesle.

Foto: Bloomberg Mercury

Takoj po slovenskem koraku, s katerim bi se razbremenili obveznosti do hrvaških varčevalcev, sta Privredna banka Zagreb (PBZ) in Zagrebačka banka (Zaba) med letoma 1994 in 1996 vložili kar 27 tožb (ki so bile medtem združene v 14 sodnih postopkov pred hrvaškimi sodišči) proti stari in Novi Ljubljanski banki. Tožbe sta vložili v svojem imenu, vendar za račun Republike Hrvaške. Z njimi sta zahtevali povračilo več kot 460 milijonov evrov, ki sta jih izplačali varčevalcem zagrebške podružnice Ljubljanske banke.

Celotne kronologije tožb, nasprotnih tožb in vseh sodnih instanc, ki so odločale v teh postopkih, verjetno ne bi prebral niti največji ljubitelj pravnih zapletov, zato se bomo osredotočili le na ključne dogodke.

Manjši del omenjenih postopkov, natančneje štirje, se je končal s sodbami v korist hrvaških bank, medtem ko jih je deset še vedno v teku. Teh postopkov ni prekinil niti Memorandum o soglasju, ki sta ga državi podpisali leta 2013, s katerim sta se dogovorili, da bosta vprašanje prenesenih deviznih prihrankov poskušali rešiti v okviru nasledstvenega procesa.

Petar Santini/Bloomberg

Del odškodnin varčevalcem je bil medtem že izplačan, več kot 23 milijonov evrov pa mora Nova Ljubljanska banka (NLB) še izplačati.

NLB je medtem na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) vložila pritožbo zaradi domnevne kršitve pravice do poštenega sojenja in pravice do mirnega uživanja premoženja zaradi načina delovanja hrvaških sodišč. ESČP je pritožbo konec leta 2023 zavrnilo kot neutemeljeno.

ESČP je med drugim ugotovilo, da so hrvaška sodišča v spornih postopkih podala podrobno obrazložitev svojih odločitev. Presodila so, da so imele hrvaške banke aktivno legitimacijo za vložitev tožb, saj so z državo (dolžnico) sklenile pogodbe o odstopu terjatev (cesiji), s katerimi je država na banke (upnice) prenesla svoje terjatve do stare Ljubljanske banke (dolžnice). Hrvaška sodišča prav tako Memoranduma o soglasju iz leta 2013 niso štela za mednarodno pogodbo, zato jih ta po njihovi presoji ni zavezoval.

Številni poskusi vrnitve NLB na Hrvaško

Pravni spori NLB niso odvrnili od več poskusov vrnitve na hrvaški trg. A pri vsakem od teh poskusov se jim je na poti znašla Hrvaška narodna banka (HNB), ki ji je poleti leta 2000 odvzela dovoljenje za opravljanje bančnih storitev.

Petar Santini/Bloomberg

Prvi takšen poskus sega v leto 2000, ko sta ga blokirali takratna hrvaška vlada in HNB. Dve leti pozneje je 34 odstotkov delnic NLB kupila belgijska banka KBC, leta 2004 pa je NLB želela odpreti podružnico v Zagrebu. Tudi temu koraku je HNB znova nasprotovala.

V NLB niso odnehali. Jeseni 2005 so sporočili, da želijo kupiti eno od hrvaških bank, vendar je HNB ponovno hitro ukrepala in prevzem prepovedala. Zaradi tega se je tedanji predsednik uprave KBC André Bergen pisno pritožil takratnemu hrvaškemu premierju Ivu Sanaderju, saj je stališče HNB ocenil kot diskriminatorno, a brez uspeha.

V začetku 2006 je KBC Sloveniji in Hrvaški ponudila po 80 milijonov evrov za poravnavo dolga do varčevalcev, vendar sta obe državi predlog zavrnili kot neresnega.

Marca istega leta je NLB znova poskušala izvesti prevzem na hrvaškem trgu, tokrat je ciljala na Splitsko banko, vendar je še enkrat naletela na regulatorno oviro.

Ivo Sanader, bivši hrvaški premier. Foto: Daniel Kasap/Hina

Kmalu zatem je KBC okrepila pritiske na Evropsko komisijo ter slovensko in hrvaško zunanje ministrstvo, naj ji omogočijo vstop na hrvaški trg. Tudi to ni obrodilo sadov, KBC pa je napovedala umik iz lastništva NLB.

Slovenija je Hrvaško večkrat pozivala, naj NLB dovoli poslovanje na hrvaškem trgu, tudi v okviru pristopnih pogajanj Hrvaške za članstvo v Evropski uniji. Kljub temu je takratni guverner Hrvaške narodne banke Željko Rohatinski vztrajal pri trdnem stališču, da NLB ne bo mogla vstopiti na hrvaški trg, dokler ne bo rešeno vprašanje dolga do hrvaških varčevalcev.

Željko Rohatinski, nekdanji guverner HNB. Foto: Lana Slivar Dominić/Hina

Slovenija je prav tako dosledno zagovarjala svoja stališča. Že od sredine devetdesetih let vztraja, da je treba spor glede deviznih prihrankov reševati v okviru nasledstva nekdanje SFRJ, zato ne priznava pristojnosti in odločitev hrvaških sodišč. To stališče je dodatno utrdila po podpisu omenjenega Memoranduma o soglasju leta 2013, ki sta ga podpisala takratna predsednika vlad Zoran Milanović in Janez Janša.

Kljub temu je junija 2024 Hrvaška agencija za nadzor finančnih storitev (Hanfa) Novi Ljubljanski banki odobrila prevzem lizinške družbe na Hrvaškem z obrazložitvijo, da vprašanje starih deviznih prihrankov ni relevantno za trg lizinga. Tako je NLB posredno pridobila stoodstotni lastniški delež v hrvaški družbi Mobil Leasing.

"Nova Ljubljanska banka se je vrnila na Hrvaško. Ne tako, kot smo si želeli, a solze so stekle – solze ponosa," je takrat za Bloomberg Adrio dejal predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak.

Državni protekcionizem

Leta 2018 je slovenski državni zbor sprejel zakon, s katerim je izpodbijal terjatve, povezane s prenesenimi deviznimi prihranki hrvaških državljanov, da bi dodatno zaščitil NLB. Banka je morala biti po državni sanaciji in dokapitalizaciji leta 2013 privatizirana, da Slovenija ne bi kršila pravil Evropske komisije (EK) o nedovoljenih državnih pomočeh.

Janez Janša, slovenski premier. Foto: STA

Slovenija je morala zato do konca leta 2018 prodati 50 odstotkov plus eno delnico NLB, leta 2019 pa še dodatni delež. Po načrtu bi ji tako ostalo 25 odstotkov delnic in "zlata" delnica, s čimer bi ohranila položaj strateškega in največjega lastnika banke, ki ima sistemski pomen. Postopek privatizacije je bil uspešno zaključen do sredine leta 2019, NLB pa danes, tako kot druge banke, posluje z dobrimi rezultati.

Hrvaška je Brodnjakova velika želja

Prevzemne ambicije NLB na hrvaškem trgu ostajajo. Tudi če ji uspe premagati Raiffeisen Bank International (RBI) in pridobiti podporo delničarjev, ki predstavljajo 50 odstotkov delnic, ostaja odprto vprašanje, ali bo za vstop na hrvaški trg dobila tudi soglasje Hrvaške narodne banke (HNB).

Blaž Brodnjak, predsednik uprave NLB. Vir: STA

HNB smo poslali vprašanja in prejeli odgovor, da statusa posameznih postopkov ne komentira, saj gre za zaupne podatke v okviru bančnega nadzora.

"Pridobitev kvalificiranega deleža (deleža, ki predstavlja 10 odstotkov ali več kapitala oziroma glasovalnih pravic) v kreditnih institucijah urejajo Zakon o kreditnih institucijah, pripadajoči podzakonski akti ter regulativni okvir in smernice Evropske unije. Za pridobitev kvalificiranega deleža v kreditni instituciji s sedežem v Republiki Hrvaški je potrebno predhodno soglasje. Od vstopa Hrvaške narodne banke v Enotni mehanizem nadzora (SSM) to soglasje izdaja Evropska centralna banka (ECB), ki v postopku sodeluje s Hrvaško narodno banko," so odgovorili iz HNB.

Glavno besedo bo torej imela Evropska centralna banka (ECB). Ostaja pa odprto vprašanje, ali bo HNB vendarle omilila svoje stališče pod okriljem pristojnosti krovne evropske bančne institucije ali pa bo vztrajala pri dolgoletni strogi prepovedi, ki že desetletja kaže, da je vprašanje NLB predvsem politične narave. Če je tako, je rešitev tega spora pričakovati predvsem na politični ravni.