Bi Quebec res lahko šel po svoje?

Ko je René Lévesque, ustanovitelj vodilne separatistične stranke v Quebecu, leta 1980 porazno izgubil prvi referendum, na katerem se je ta provinca odločala o odcepitvi od Kanade, je svoje užaloščene podpornike pozval, naj ne obupajo. "À la prochaine fois," jim je položil na srce. Do naslednjič. Čez 15 let so secesionisti poskusili znova – takrat so zmago nasprotnikom priznali le z minimalno razliko, saj je 49,4 odstotka volivcev izbralo možnost "da".

Stranka Parti Québécois (PQ) se zdaj pripravlja na svoj tretji, in morda zadnji, poskus za neodvisnost. Demografska podoba Quebeca se je v več kot treh desetletjih od zadnjega glasovanja krepko spremenila. Priseljevanje se je okrepilo, na mlajše Quebečane pa vse bolj izrazito vpliva širša severnoameriška kultura. Generacije, ki jih je Lévesque zaznamoval s svojim utrjevanjem zgodovinskih zamer Quebeca do Kanade, pa se medtem starajo. Ti trendi v očeh številih separatistov krepijo nujnost, da poskušajo svojo državo oblikovati takoj zdaj, brez nadaljnjega čakanja.

V Quebecu, provinci z devetimi milijoni večinoma francosko govorečih prebivalcev na celini, kjer prevladujeta angleščina in španščina, je zaščita jezika in drugih simbolov identitete ter kulture ključno načelo vseh uveljavljenih političnih strank. A stranka PQ, ki jo danes vodi 49-letni Paul St-Pierre Plamondon, neodvisnost vidi kot eno in edino rešitev. Po mnenju stranke bi se z oblikovanjem nove države Quebec osvobodil prisilne asimilacije v Kanadi ter znebil dragega usklajevanja zvezne in pokrajinske vlade. Stranka PQ, ki v anketah pred pokrajinskimi volitvami 5. oktobra zaseda vodilno mesto, je obljubila, da bo v primeru izvolitve v štirih letih izvedla referendum o odcepitvi.

Javna podpora neodvisnosti je sicer daleč od večine, saj se giblje pri nekaj več kot 30 odstotkih, kljub temu pa priliva olje na ogenj napetosti, ki bi se ji premier Mark Carney zagotovo najraje izognil. Kanada se že tako sooča z nekaterimi največjimi izzivi v zadnjem času: trgovinsko vojno in preostalim kaosom, ki ga povzroča administracija ameriškega predsednika Donalda Trumpa, obsežnimi provincialnimi primanjkljaji in neenakomerno gospodarsko rastjo – da o gibanju za neodvisnost, ki se na drugem koncu države krepi v naftno bogati provinci Alberta, niti ne govorimo.

Quebec je velesila na področju aluminija, kovin, letalske industrije in drugih panog, njegov bruto domači proizvod znaša približno 670 milijard kanadskih dolarjev (478 milijard ameriških dolarjev), njegovo gospodarstvo pa se tako po velikosti primerja z danskim. Že samo glasovanje o odcepitvi bi lahko potencialno oslabilo Kanado, državo skupine G7, ki se z bojevitim Trumpom poskuša boriti s karseda združenimi močmi. Skrhalo bi tudi avtoriteto Carneyja, ki je v svojem govoru leta 2026 na Svetovnem gospodarskem forumu v švicarskem Davosu srednje velike sile pozval k poenotenju in sklepanju zavezništev v boju proti agresivnim taktikam svetovnih velesil.

Precej izenačen rezultat referenduma leta 1995 nekaterim Kanadčanom še vedno ne da spati. Takrat je le malokdo verjel, da imajo separatisti kakršnekoli možnosti za uspeh, nato pa je kampanja pod vodstvom karizmatičnega politika Luciena Boucharda dobila krila. Ko se je zdelo, da bi zagovorniki odcepitve lahko zmagali, je vrednost kanadskega dolarja strmoglavila, premier Jean Chrétien pa je svoje rojake iz Quebeca rotil, naj ne glasujejo za izstop. Na koncu je separatiste od zmage ločilo pičlih 54 tisoč glasov – čeprav nekateri trdijo, da je za tesen izid glasovanja delno kriva nejasna formulacija referenduma.

V 80. in 90. letih so separatisti ponos črpali iz tega, da Quebec leta 1982 ni želel podpisati nove državne ustave, in sicer z obrazložitvijo, da ta ne priznava posebnega statusa Quebeca in omejuje njegove pristojnosti. A ljudje, ki se tega dogodka še spomnijo, so zdaj vsaj v srednjih letih, in noben prebivalec Quebeca, mlajši od 49 let, na referendumu še ni imel priložnosti glasovati o vprašanju osamosvojitve. Stranka PQ je od leta 1995 v resnici zmagala le na dveh pokrajinskih volitvah: leta 1998, ko si je celila rane po porazu na referendumu, in leta 2012 z manjšinsko vlado, ki za tretji poskus referenduma ni zbrala dovolj podpore.

Zdaj, po več kot desetletju tavanja po politični goščavi, stranka PQ pod vodstvom St-Pierra Plamondona pred sabo vidi jasnejšo pot naprej. Nekdanji odvetnik, ki je obiskoval univerzi McGill in Oxford, je bil leta 2020 na čelo stranke izvoljen z obljubo, da bo izpeljal referendum. Poleti opravljene ankete kažejo, da bi bila stranka PQ v najboljšem položaju za oblikovanje vlade, če bi volitve potekale zdaj, čeprav je tekma še vedno izenačena med Liberalno stranko Quebeca in vladajočo Koalicijo Avenir Québec, kot navaja Sébastien Dallaire, izvršni podpredsednik podjetja Leger Marketing, ki izvaja ankete. "Situacija ostaja še naprej nestanovitna, zelo negotova," pravi.

Junija je stranka PQ izdala svojo Livre Bleu oziroma Modro knjigo, v kateri podrobno opisuje korake, ki jih bo Quebec sprejel, če z referendumsko privolitvijo postane nova država. Sledil bi dvoletni prehod, nato uvedba lastne valute in osnovanje manjše vojske. "Neodvisnost ni skok v neznano," beremo v dokumentu, "temveč bistven pogoj za preobrazbo potencialnega bogastva Quebeca v pravo bogastvo in zagotavljanje njegove jezikovne in kulturne trajnosti." St-Pierre Plamondon je celo obljubil, da bo se bo zavzemal za pridružitev neodvisnega Quebeca zvezi Nato.

"Če želimo ostati konkurenčni, moramo biti inovativni in predvsem prilagodljivi. Države, velike kot Kanada, niso prilagodljive," pravi Camille Goyette-Gingras, 32-letna predsednica organizacije OUI Québec, ki promovira suverenost, a ni povezana z nobeno politično stranko. "Dobiti moramo občutek, da imamo sposobnost ukrepati."

A stranka  PQ podcenjuje številne stroške odcepitve, vključno z dolgom, ki bi ga Quebec podedoval od zvezne vlade, višjimi stroški zadolževanja in obrambnimi izdatki, kot pravi Robert Gagné, zaslužni profesor ekonomije na HEC Montréal. Gagné je eden od avtorjev kritične analize dokumenta o financah neodvisnega Quebeca, ki ga je stranka PQ objavila nekaj let pred Livre Bleu, namreč leta 2023. V svoji zgodnejši analizi trdi, da so bili "spregledani pomembni dejavniki, kot so stroški prehoda in obdobje pogajanj, ki bi bilo lahko zelo zelo dolgo in zelo zahtevno." Poudarja, da je po tem, ko je Združeno kraljestvo junija 2016 glasovalo za izstop iz Evropske unije, trajalo več kot štiri leta, da je z blokom naposled doseglo trgovinski sporazum. "Brexit nam prikazuje, kako težko je popraviti nekaj, kar je bilo storjeno."

Secesionisti so svojo najboljšo priložnost morda vendarle že zamudili. Novembra 2024 je podpora suverenosti Quebeca znašala 40 odstotkov, kar je ena najvišjih ravni v zadnjih 15 letih, predvsem zaradi nezadovoljstva z zveznim sistemom. Danes je podpora skoraj 10 točk nižja. Razlog za to spremembo delno tiči v Carneyjevi vsesplošni priljubljenosti, a največji dejavnik, ki načenja pripravljenost Quebeca na samostojno pot, je morda prav Trump.

Vsakič ko se ameriški predsednik, ki kanadsko politiko pretresa že vse od lanske vrnitve v Belo hišo, razgovori o zavzetju Grenlandije ali preoblikovanju Kanade v 51. zvezno državo, po Dallairevih besedah to krepi prepričanje, da bi bil neodvisni Quebec lahko v ranljivejšem položaju. To bo oktobra zagotovo prepričalo vsaj določen delež volivcev. "Ali bo aktiven ali zgolj pasiven v ozadju, bomo sicer še videli," pravi, "a Donald Trump bo ključni dejavnik."