Po ugrabitvi venezuelskega predsednika Nicolasa Madura in umoru iranskega vrhovnega vodje ajatole Alija Hameneja se ameriški predsednik Donald Trump usmerja proti Kubi. Gre za strateški poskus ZDA, da zmanjšajo gospodarski, politični in varnostni vpliv Kitajske in Rusije na Zahodni polobli, ki jo vidijo kot svoje geopolitično območje.
Že v začetku tega meseca je Trump na srečanju v Beli hiši z desetimi latinskoameriškimi voditelji napovedal pomembne spremembe na Kubi in dodal, da havanska oblast želi vzpostaviti pogovore z Washingtonom.
"Kuba je trenutno na prelomni točki in ji morda sledi nov sijajen začetek," je Trump dejal pred dvema tednoma. V ponedeljek je pred novinarji v Ovalni pisarni dodal, da bo "imel čast prevzeti Kubo", pri čemer ni pojasnil, ali bi šlo za diplomatski ali vojaški ukrep. "Če želite resnico, mislim, da lahko z njo naredim, kar želim. Trenutno je država močno oslabljena."
Bloomberg
Donald Trump je Kubi izrekel zelo jasno grožnjo
Po navedbah virov iz Washingtona je ameriški vojaški poseg na tem karibskem otoku malo verjeten. Glavni cilj je sprememba oblasti v Havani po blažji različici "venezuelskega recepta", pri čemer brez uporabe vojske zamenjajo predsednika z nekom, ki bo deloval v skladu z ameriškimi strateškimi interesi. Ti interesi izhajajo iz t. i. Donroeove doktrine, Trumpove različice Monroeove doktrine, katere namen je vzpostaviti popolno ameriško prevlado nad Zahodno poloblo in neposredno nasprotovati kitajskim, ruskih in iranskim ekonomskim ter političnim interesom v regiji.
Vzrok za to, kar velja za enega najbolj eksplicitnih Trumpovih ukrepov do Kube, je deloma tudi nedavna krepitev zbliževanja Havane in Pekinga. Pred tednom dni sta državi sklenili nove sporazume o sodelovanju na področju energetike, prehrane, turizma, biotehnologije in drugih panog, v katerih sodelujeta že več kot 65 let.
Sporazumi predstavljajo kitajsko podporo Kubi kot nasprotvanje ameriškemu pritisku, saj ZDA karibski državi že več desetletij nalagajo sankcije in energetski embargo. Po strmoglavljenju Madura je bila Venezuela, ki je Kubi pred tem dnevno dobavljala približno 70.000 sodov surove nafte, prisiljena ustaviti vse pošiljke, pozimi pa je na to bila prisiljena tudi Mehika, ki je nafto pošiljala v humanitarne namene. Vse to je sprožilo energetsko krizo na Kubi in pripeljalo do političnih nemirov.
Kuba v temi in nemiru
Karibska država z 9,6 milijona prebivalcev se po nekaj dneh ponovno sooča s popolnim izpadom električne energije, pri čemer oblasti še vedno ne poznajo vzroka okvare. Kubanski elektroenergetski sistem je že dlje časa v krizi, izpadi elektrike pa v nekaterih delih otoka trajajo tudi do dvajset ur na dan. Dejstvo, da Kuba praktično ne more uvažati nafte od devetega januarja dalje, močno vpliva ne le na energetski sektor, temveč tudi na ključni turistični sektor, saj so bile številne letalske družbe prisiljene zmanjšati število letov proti otoku.
Bloomberg
Da bi ublažili gospodarski pritisk in izpolnili ameriške zahteve, so uradniki v Havani napovedali izpustitev političnih zapornikov ter dovolili kubanskim migrantom, da na Kubi investirajo in imajo podjetja.
"Kuba je odprta za prožne komercialne odnose z ameriškimi podjetji, pa tudi s Kubanci, ki živijo v ZDA, in njihovimi potomci," je za NBC News povedal Oscar Perez-Oliva, kubanski namestnik predsednika vlade in minister za zunanjo trgovino.
Vendar pa je pomanjkanje elektrike ter vladne omejitve prodaje bencina in nekaterih bolnišničnih storitev zaradi pomanjkanja nafte povzročile posamezne izbruhe nezadovoljstva med prebivalstvom. To prebivalstvo se sicer redno srečuje s pomanjkanjem hrane, zdravil in drugih osnovnih potrebščin, deloma kot posledica ameriških sankcij. Pretekli konec tedna so izbruhnili nemiri, ko so protestniki zažgali regionalno pisarno kubanske komunistične stranke. To nasilje je celo prisililo predsednika Kube in Kubanske komunistične stranke, Miguela Díaz-Canela, da je na družbenem omrežju X priznal "nezadovoljstvo, ki ga naš narod čuti zaradi dolgotrajnih izpadov elektrike".
"Nasilje nikoli ne bo razumljivo, opravičljivo ali sprejemljivo," je poudaril Díaz-Canel in dodal, da se je njegova vlada pripravljena pogajati z Washingtonom, dokler to ne ogroža kubanskega političnega sistema.
Ameriške pogovore vodi državni sekretar Marco Rubio, potomec kubanskih migrantov iz Miamija, kar močno vpliva na njegov pogled na kubansko komunistično oblast in širši del Latinske Amerike, ki je desetletja kljuboval Washingtonu. Medtem ko potekajo pogajanja med ameriškimi in kubanskimi uradniki, naj bi po poročanju The New York Timesa Trumpova administracija skušala z oblasti odstraniti predsednika Díaz-Canela. Po navedbah štirih virov, seznanjenih s pogovori, so Američani kubanskim pogajalcem sporočili, da mora ključna politična figura odstopiti, nadaljnje korake pa naj odločijo Kubanci sami.
Bloomberg
Po navedbah dveh virov ZDA za zdaj ne pritiskajo na ukrepe proti članom družine Castro, ki ostajajo vodilni vplivni akterji v državi. To je po njihovem v skladu s Trumpovo splošno željo, da v svoji zunanji politiki režime prisili k poslušnosti, ne pa da jih neposredno zruši. Nekateri uradniki Trumpove administracije menijo, da bi odstranitev kubanskega predsednika omogočila strukturne ekonomske spremembe, ki jih Díaz-Canel, za katerega menijo, da je trmast, verjetno ne bi podprl.
Zamenjava predsednika Kube bi Trumpu prinesla simbolično zmago in mu omogočila, da ameriški javnosti predstavi, da je odstavljen voditelj levičarske vlade, ki se je dolgo upirala ZDA, podobno kot se je to zgodilo v Venezueli, je povedal eden od virov.
Čeprav je bil namen, da kubanski skupnosti v ZDA in širši ameriški javnosti pokažejo, da Trumpova administracija stremi k političnim in gospodarskim spremembam, bi ta poteza verjetno razočarala številne konservativne kubanske migrante v ZDA, ki želijo videti celovito politično preobrazbo Kube. Zaradi tega ameriški pogajalci prav tako želijo, da Kuba soglaša z odstavitvijo nekaterih starejših uradnikov, ki ostajajo zvesti idejam Fidela Castra, očeta kubanske komunistične revolucije.
Po mnenju ameriških uradnikov so pogovori usmerjeni v to, da Kuba postopoma odpre svojo ekonomijo ameriškim podjetnikom in podjetjem, kar bi Trump lahko predstavil kot eno izmed simboličnih političnih zmag.
Castro ostaja, tudi po njegovi eri
Čeprav Díaz-Canel kot prvi predsednik Kube po revoluciji 1959 ne nosi priimka Castro, bi njegova menjava dve leti pred iztekom mandata lahko pomenila dokončni konec Castrovega obdobja in to prav na desetletnico Fidelove smrti. Za njegovega naslednika ga je osebno izbral Raul Castro, Fidelijev brat, ki je letos star 95 let in še vedno močno vpliva na dogajanje v državi.
Bloomberg
Kljub vsakodnevnim izpadom elektrike, pomanjkanju hrane in odhodu skoraj petine kubanskega prebivalstva od leta 2020 naprej se pojavljajo vprašanja, koliko časa bo naslednik Castrovega režima še lahko vzdržal, zlasti zdaj, ko je Maduro odstavljen. Če bi Díaz-Canel, ki je v preteklih letih na vse večje opozicijske proteste odgovarjal z mobilizacijo svojih privržencev, množičnimi aretacijami in kazenskimi pregoni nasprotnikov, odstopil, bi to lahko dejansko pomenilo konec Castrove ere. Ali, kot bi to po Trumpovo rekli, "smrt Kube, kakršno je ustvaril Castro".
Paradoksalno pa bi prav v tej post-castrovski Kubi moč spet lahko imel nekdo iz družine Castro. Za morebiten izbor ameriško sprejemljivega kandidata za predsednika po Díaz-Canelu se omenja 41-letni Raul Guillermo Rodríguez Castro, vnuk Raúla Castra in glavni kubanski pogajalec z Washingtonom. Kot sin najstarejše Raúlove hčere in generalovega potomca enega izmed Castrovih revolucionarnih tovarišev, že zdaj v ozadju uživa veliko moč in vpliv.
Bloomberg
Poznan kot Raulito oziroma po vzdevku El Cangrejo (Krab), bi lahko naslednik Castrove dinastije po ameriških pričakovanjih predstavljal idealno izbiro za vodenje Kube v novo obdobje. Za Američane bi to obdobje pomenilo privatizacijo naftnega sektorja ter zmanjšanje gospodarskega, političnega in vojaškega vpliva Kitajcev, Irancev in Rusov.
Kljub temu kubanska politična elita Američanom očitno ponuja še druge možne kandidate. Zato je nenadoma večjo javno pozornost pridobil Oscar Pérez-Oliva Fraga, pravnuk Fidelove in Raúlove rojstne sestre, ki je konec lanskega leta postal podpredsednik vlade in velja za ključnega človeka pri upravljanju kubanskega gospodarstva. V pogovoru za ameriško televizijsko mrežo NBC je napovedal, da bo Kuba odprla vrata tujim naložbam, kar je hkrati svojevrstno sporočilo in priporočilo za Američane.
Kitajska sončna revolucija na Kubi
Kljub večjemu ameriškemu pritisku na Havano Peking v zadnjih mesecih ni popustil. Lani je poslal več pošiljk hrane in nujnih potrebščin, med katerimi so bile solarne svetilke, strešni materiali in vzmetnice. Kitajski predsednik Xi Jinping je poleg tega odobril finančno pomoč v višini 80 milijonov ameriških dolarjev, na začetku letošnjega leta pa je Kuba prejela še pošiljko 60.000 ton riža iz Kitajske.
Bloomberg
Kitajska je poskušala preprečiti energetsko krizo na Kubi z vse večjo pomočjo pri razvoju zmogljivosti za solarne elektrarne, medtem ko je Washington v poglabljanju energetskih in varnostnih povezav med Havano in Pekingom videl tudi postavitev vsaj štirih kitajskih obveščevalnih postaj na Kubi, ki naj bi zbirale podatke o ZDA in sosednjih državah.
Izvoz kitajske solarne opreme na Kubo je po podatkih britanskega energetskega inštituta Ember zrasel s približno petih milijonov dolarjev leta 2023 na 117 milijonov dolarjev leta 2025 in ne kaže znakov upočasnitve. Peking je lani napovedal, da bo Kubi do leta 2028 pomagal zgraditi več kot 92 solarnih parkov, pri čemer je več kot polovica projektov že v teku. Satelitski posnetki iz leta 2025 kažejo, da se skupine sončnih panelov vzpostavljajo v samo nekaj tednih.
Kubanska vlada je ta mesec sporočila, da je otočje prvič doseglo proizvodnjo več kot 900 megavatov sončne energije v enem dnevnem obdobju. Ker so energetske potrebe Kube relativno nizke, je že manjša naložba močno povečala prispevek obnovljive energije.
Analitik inštituta Ember, Dave Jones, ocenjuje, da bi sončna energija zdaj lahko predstavljala kar desetino kubanske proizvodnje elektrike, medtem ko je bil ta delež pred letom dni praktično nič.
Analitik ocenjuje, da se širitev sončne energije na Kubi odvija izjemno hitro, kar državo uvršča pred večino držav, tudi ZDA, po deležu elektrike iz sonca.
Bloomberg
"Kuba je morda sredi ene najhitrejših sončnih revolucij," je za The Washington Post ocenil Jones. Poudaril je, da Kitajci Kubi niso zgolj izvažali solarne opreme, temveč so na terenu neposredno sodelovali pri gradnji sončnih elektrarn, kar se močno razlikuje od drugih držav, ki so masovno uvedle kitajsko čisto energijo, na primer Pakistan. "Kitajska namreč običajno ne postavlja množice manjših sončnih panelov po svetu, zato je to, kar vidimo na Kubi, precej edinstveno."
Februarja je predstavnik kitajske ambasade v Washingtonu za lokalni časopis dejal, da je sodelovanje Kitajske in Kube na področju energetike prineslo dobre rezultate in bo potekalo tudi v prihodnje.
"Nasprotujemo neupravičenemu vmešavanju tujih sil in zavračamo vse ukrepe, ki bi kubanskemu ljudstvu odvzeli pravico do preživetja in razvoja," je poudaril Liu Pengyu.
Kljub temu sončna energija še zdaleč ne zadostuje za energetske potrebe Kube, zato ameriški naftni embargo še vedno močno pritiska na havansko oblast, da bi ustregla Washingtonu. Čeprav so kitajski uradniki večkrat obsodili ukrepe Trumpove administracije proti Kubi, po besedah Yanrana Xuja, izrednega profesorja mednarodnih odnosov na univerzi Renmin v Pekingu, ostajajo previdni in ne želijo pretiravati v bližini ameriškega vpliva.
Vseeno to ne pomeni, da bo Trump lahko s Kubo storil, kar si želi. Preveč ameriških predsednikov je že verjelo, da lahko zlomi kubanski marksistično-leninistični režim, a jim to v zadnjih 67 letih ni uspelo.
.webp){kind=icon}
