Zohran Mamdani: Od "skandinavskega politika" do "komunističnega norca"

Pred tednom dni se je na ameriški politični levici rodila nova zvezda. Novi župan ikonične metropole New York, prestolnice kapitalizma, je namreč postal 34-letni demokratični socialist Zohran Mamdani.

Med kampanjo se je Mamdani, ki pripada levemu krilu demokratske stranke, pomeril proti nekdanjemu guvernerju zvezne države New York Andrewu Cuomu, ki je leta 2021 zaradi obtožb o spolnem nadlegovanju moral odstopiti s položaja, in nekonvencionalnem republikancu Curtisu Sliwi.

Z zelo učinkovito in temeljito organizirano kampanjo na družbenih omrežjih, ki se je osredotočala predvsem na zniževanje stroškov, izboljšanje javnega prevoza in obdavčevanje bogatih, je osvojil več kot 50 odstotkov glasov. Po mnenju številnih političnih analitikov se ta retorika seli v ospredje političnega diskurza v državi, ki jo že dolgo pestijo naraščajoči življenjski stroški, neenakost in dostop do zdravstvenih storitev.

Mamdani ni povzročil razburjenja le na desni strani ameriškega političnega spektra, temveč tudi med demokrati, med katerimi so nekateri bolj zmerni člani pokazali odpor do podpore mlademu politiku. Prav tako je v svoji stranki sprožil razpravo o tem, v čem je prihodnost poraženih, kot tudi na predsedniških volitvah osramočenih Demokratov.

Po njegovih lastnih besedah je Mamdani 'demokratični socialist' in 'nekako podoben skandinavskemu politiku – le bolj rjav'. Če o tem po drugi strani vprašate ameriškega predsednika Donalda Trumpa, je "100-odstotni komunistični norec".

Predsednik predstavniškega doma Mike Johnson je v komentarju o Mamdanijevi zmagi prejšnji teden dejal, da ta "utrjuje preobrazbo Demokratske stranke v radikalno, socialistično stranko z močno vlogo države". Republikanci Mamdanija že postavljajo za svojega glavnega nasprotnika in ga označujejo za predstavnika Demokratov, medtem ko se pripravljajo na vmesne kongresne volitve prihodnje leto.

Nihalo se je zamajalo na desno

Čeprav Mamdanijeva zmaga na županskih volitvah, o kateri se je veliko pisalo in še več razpravljalo, daje vtis, da se čez lužo širi levičarski val, je to le anomalija v širšem političnem gibanju liberalno-demokratičnega Zahoda. Volivci se namreč vse bolj obračajo k desnici – samo v ZDA desničarski republikanci nadzorujejo Belo hišo in oba doma kongresa. In to brez omembe Evrope, kjer desničarski populisti v zadnjem času beležijo zmagoviti niz in kjer celo establišmentovske stranke politične sredine čedalje bolj snemajo njihove politike.

Kot je za Bloomberg Adria pred dnevi analiziral politični komentator Luka Lisjak Gabrijelčič, imamo v Evropi opraviti z nihalom: "Ko v eni evropski državi zmaga radikalna desnica, kmalu zatem nekje drugje povede liberalna opozicija." Kot praktični primer izpostavi prav oblikovanje desničarske češke vlade pod vodstvom povratnika Andreja Babiša na eni in največji padec podpore vlade Roberta Fica na Slovaškem na drugi strani. 

Bloomberg

 

"Krepitev skrajne desnice je predvsem globalni pojav, ki v veliki meri izhaja iz občutka ekonomske in socialne ogroženosti med ljudmi v času gospodarskih in geopolitičnih kriz ter družbenih sprememb," pa je povedal Aleksandar Jekić, mladi raziskovalec na Centru za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede.

Vendar ostajajo dvomi, da bi lahko mladi in energični politiki Mamdanijevega kova unovčili nov val podpore, ki bi s prestola odstavil širši politični trend podpore desnici. Njegove in številne druge pripombe iz celotnega političnega spektra ZDA so nas medtem napeljale k razmišljanju, kakšne so ključne razlike med ameriško levico in njeno evropsko različico. So politiki, kot so Mamdani, ameriški senator Bernie Sanders in kongresnica Alexandra Ocasio-Cortez, ki pripadajo levem krilu Demokratske stranke, podobni svojim evropskih kolegom ali je razlika med ameriškimi in evropskimi levičarji globlja?

Zgodovinske razlike

Najprej poglejmo strukturne razlike. Po večini demokratske Evrope imajo volivci vsak volilni cikel na izbiro kar precej strank. Na Nizozemskem, kjer so volitve potekale konec oktobra, je v parlament denimo prišlo kar 15 različnih strank. V ZDA dominirata dve zgodovinski stranki, desno usmerjeni republikanci in levo usmerjeni demokrati, ki so v predstavniški dom ali kongres izvoljeni prek tako imenovanega enokrožnega večinskega sistema  (first past the post). V večini evropskih držav je v veljavi proporcionalni volilni sistem.

Pri pojasnjevanju razlik med ameriško in evropsko levico izstopata tudi dve zgodovinski dejstvi: ZDA ni uspelo razviti in institucionalizirati volilno uspešne socialdemokratske ali delavske stranke, ki bi zastopala interese sindikaliziranega delavskega razreda in si prizadevala za uresničitev socialistične družbe; ZDA so zaostajale za evropskimi državami pri vzpostavljanju institucij celovite socialne države.

Prav tako so čez lužo precej bolj izrazite kulturne in identitetne politike ter vprašanja, ki Američane delijo precej bolj po ideoloških črtah, kaže analiza Pew Research Centra, narejena pred nekaj leti. Medtem ko se je evropska levica zgodovinsko organizirala okoli razrednih in proizvajalskih interesov, je njena ameriška različica temeljila na nasprotovanju suženjstva, segregacije in rasne stratifikacije.

Bloomberg

 

V Evropi so pred desetletji nastale množične delavske stranke, povezane s sindikati in zadružnimi strukturami, ki so prisostvovale grajenju socialne države in občasno tudi vladale, kar se v ZDA ni nikoli zgodilo. Četudi po Evropi tovrstni sindikati čedalje bolj šibijo, so v ZDA z izjemo določenih sektorjev tako rekoč neobstoječi. V ZDA prav tako rasno in identitetno usmerjeni politiki blaginje pomenijo, da se levi del Demokratske stranke opira na izobražene 'obalne' baze in družbena gibanja.

Med ameriškimi volivci je zaradi zgodovinskih dejavnikov prav tako močan sentiment nezaupanja v 'veliko vlado', kar je bilo najbolj očitno pri negativnem odzivu na širitev javnega zdravstvenega sistema pod nekdanjim predsednikom Barackom Obamo.

"Pomembno je razumeti, da se politični mainstreami v Evropi in ZDA med seboj ne morejo primerjati. Politik, kot je Bernie Sanders, ki je opredeljen kot radikalen in ki ga določeni del politike v ZDA označuje za komunista, se s svojimi točkami, kot so splošno zdravstveno varstvo, izobraževanje in delavske pravice, ki so v večjem delu EU že uveljavljene v zakonu, na stari celini ne bi soočal z istimi obsodbami," je za Bloomberg Adria povedal neodvisni politični novinar iz ZDA Ryan Biller.

Biller pravi, da v ZDA obstaja "posebna iluzija, da so splošno brezplačno zdravstveno varstvo, brezplačno visoko šolstvo, infrastruktura, ki se lahko kosa s Kitajsko, varstvo okolja, delavske pravice in višja, preživetvena minimalna plača 'radikalne' ideje. Ljudje, ki se zavzemajo za takšna vprašanja – Bernie, Mamdani in drugi – so neusmiljene tarče tako establišmenta znotraj republikanske stranke kot tudi demokratskega nacionalnega kongresa."

Politolog Tomaž Deželan s Fakultete za družbene vede meni, da levičarski demokrati, kot so Mamdani, AOC in Sanders, "niso prihodnost demokratske stranke in tudi ne ameriške politike, ki je precej bolj konservativna, elitistična, bela, izključevalna in drugačna od progresivne urbane politike, ki ji sledijo prebivalci NYC". Dodaja, da to dokazuje Trump, ki "zgolj izkorišča narative, ki so zakoreninjeni v ameriški družbi, in igra na karte parcialnih interesov različnih skupin".

"Politiki, kot so Mamdani, predvsem pa AOC, Sanders in tudi vrhovni sodnici Ketanji Brown Jackson in Sonia Sotomayor, so danes in bodo po vsej verjetnosti tudi v prihodnje zgolj moralni kompas Američanov, ki pa mu ne bo sledila politična večina. Prihodnost so precej bolj zmerni, sredinski in liberalno usmerjeni ter s kapitalskimi elitami povezani posamezniki, po vsej verjetnosti starejši beli moški, ki so precej bližje stereotipu primernega politika za povprečnega volivca," izpostavi Deželan.

Težave sodobnega liberalizma

Po drugi strani pa se tako evropski kot tudi ameriški sistem soočata s podobnimi težavami. Po nedavnih političnih in ekonomskih krizah je zaupanje javnosti v institucije upadlo na zgodovinsko nizke ravni, zlati med manj premožnimi. Številni ameriški in evropski volivci so razočarani nad prevladujočimi političnimi strankami, ki jih vidijo kot neučinkovite in odtujene. Ta val protiestablišmentskega razpoloženja je koristil bolj ekstremističnim zunanjim gibanjem in kandidatom – tako na levi, kot tudi na desni –, kar je sprožilo večjo politično polarizacijo in razdrobljenost.

"V ZDA je zelo razširjeno mnenje, da tisti, ki so na oblasti, izkoriščajo navadne ljudi – tako v desnici kot levici. Večina politikov, ki ohranja status quo, pomeni težavo v očeh večine Američanov, kar je izkoristil Trump," še pove novinar Biller.

Levo usmerjene stranke obeh kontinentov se soočajo tudi z izgubo svojega volilnega telesa – delavskega razreda. V 50. in 60. letih je bilo glasovanje za levičarske stranke povezano z volivci z nižjo izobrazbo in dohodki. Postopoma so se jim pridružili tudi volivci z višjo izobrazbo, kar je na začetku tega stoletja privedlo do tega, čemur francoski ekonomist Thomas Piketty pravi "strankarski sistem več elit". Visokoizobražene elite na obeh straneh Atlantika zdaj pogosto volijo za leve stranke, pri čemer Piketty trdi, da lahko to pojasni naraščajoče neenakosti in pomanjkanje demokratičnega odziva nanjo pa tudi vzpon populizma.