Evropski grdi raček: Francija prevzema vlogo Italije

Dolgotrajna politična kriza v Franciji je državo spremenila v fiskalno žarišče evrskega območja in prevzela vlogo, ki jo je dolgo igrala Italija. V enem tednu so Franciji bonitetno oceno drugič znižali, ravno ko je Italija od agencije Fitch Ratings prejela prvo zvišanje bonitetne ocene po letu 2021. Razlika med njima se tako zmanjšuje, kaže ocena te agencije, državi zdaj ločijo le tri stopnje.

Kratkoročni razlogi za zaskrbljenost glede drugega največjega evropskega gospodarstva so: nestabilnost od lanskih predčasnih volitev, nedoseženi cilji glede javnofinančnega primanjkljaja in nejasna pot do fiskalne sanacije. Ob tem je parlament razdrobljen na nezdružljive frakcije, Francija pa ima zdaj petega predsednika vlade v manj kot dveh letih.

Medtem je v Italiji sedanja vlada, ki jo vodi premierka Giorgia Meloni, na oblasti že skoraj tri leta, kar je nenavadno dolgo, ob tem pa ji je celo uspelo pospešiti tempo zmanjševanja javnofinančnega primanjkljaja.

Težave se v Parizu kuhajo že desetletja

Kljub nedavnim dogodkom v vsaki državi pa so v igri predvsem dolgoročnejši dejavniki. V resnici se trenutne težave v Parizu kuhajo že desetletja. Svetovna finančna kriza je bila razlog za prepad med Francijo in Italijo.

Bonitetne hiše so se na visok javni dolg in kronično nizko rast Italije odzvale z vrsto znižanj ocen od leta 2011 naprej. Francija pa je v istem času izgubila svoje najvišje kreditne ocene, vendar ni padla tako nizko in se je od leta 2016 naprej ustalila. Izvolitev Emmanuela Macrona na mesto predsednika leta 2017 je podaljšala to obdobje trdnosti, saj so ocenjevalci in vlagatelji pozdravili njegove ambicije glede rasti in gospodarstva.

Podobno zgodbo je pokazal tudi trg obveznic. Potem ko se je usoda držav v svetovni finančni krizi začela razhajati, se je Italija skupaj z drugimi južnoevropskimi gospodarstvi znašla v središču dolžniške krize v evrskem območju. Francija se je medtem lahko oklepala svojega statusa tako imenovane osrednje članice valutnega območja, nedaleč za Nemčijo.

Italijanski premier Silvio Berlusconi je bil prisiljen odstopiti zaradi skokovitega porasta stroškov zadolževanja. Trajalo je leta, da se je država postavila na stabilno pot in da so se postopni fiskalni napori različnih administracij začeli obrestovati.

Francija ima običajno večji primanjkljaj kot Italija in je redko znotraj omejitve Evropske unije, ki znaša tri odstotke gospodarske proizvodnje. Če izločimo stroške servisiranja dolga, italijanska proračunska disciplina skozi čas ne izgleda tako slabo. Druga mera, ki se prilagaja tudi vzponom in padcem gospodarskega cikla – v evropskem žargonu znana kot ciklično prilagojeni saldo – je še bolj zgovorna o dolgotrajni fiskalni ohlapnosti Francije.

Ta kazalnik je v Bruslju izgubil na priljubljenosti pri presoji proračunske pravilnosti, vendar je pokazatelj temeljnih izzivov v Franciji. Francija ima večjo javno porabo kot Italija, zato mora pobrati več davkov. V zadnjih letih je italijanski državni blagajni koristila digitalizacija procesov davčnega nadzora in širša uporaba sledljivih plačil.

Medtem je Macron uveljavljal velike davčne olajšave za podjetja. Načrt je bil, da bi to prineslo gospodarsko rast, ki bi zmanjšala relativne stroške ogromne javne porabe, vendar se je izkazalo, da to ne zadošča. Zdaj opozicijske stranke pritiskajo na spremembo smeri in vrnitev k višji obdavčitvi za podjetja in bogate.

Francija ima seveda še vedno prednost glede skupne gospodarske proizvodnje. Razlika se je v zadnjih dveh desetletjih povečala, saj je bruto domači proizvod leta 2023 presegel prag treh tisoč milijard dolarjev, kažejo podatki Mednarodnega denarnega sklada.

Medtem je Italija v zadnjem četrtletju zabeležila upad rasti in je pred kratkim prepolovila svoj cilj rasti BDP za letos na le 0,6 odstotka. To kljub skoraj 200 milijardam evrov naložb, ki prihajajo iz Evropskega sklada za okrevanje. Glavna sicer ostaja zapuščina državnega dolga v obeh državah. Breme Italije je še vedno večje, vendar se razlika hitro zmanjšuje.

Večji dolg v kombinaciji z višjimi obrestnimi merami bo verjetno povečal stroške servisiranja bremena za obe vladi. Letni strošek v Franciji naj bi se s približno 30 milijard evrov leta 2020 do leta 2029 povečal na več kot 100 milijard evrov, je sporočil državni revizor Cour des Comptes.