Zakaj želi Trump kupiti Grenlandijo? Odgovarjamo na ključna vprašanja

"To ni šala," je novopečeni ameriški zunanji minister Marco Rubio konec januarja komentiral željo predsednika Donalda Trumpa po nakupu Grenlandije, češ da naj bi bil ta arktični otok ključnega pomena za ZDA. "To je v našem nacionalnem interesu," je povedal nekdanji senator s Floride in dodal, da bo Arktika postala kritična za ladijske poti, saj se led na tem območju še vedno tali. "Če ZDA ne bodo ukrepale, lahko Kitajska pridobi prevlado nad tem območjem."

Trumpova obsedenost z največjim otokom na svetu ni novost. Prvič je željo po nakupu Grenlandije izrazil že leta 2019, a medtem ko so evroatlantski zavezniki takrat to jemali kot šalo, zdaj vlada veliko treznejše vzdušje. Grenlandija je namreč nekdanja danska kolonija, zdaj pa avtonomno ozemlje Danske, kjer na dobrih dveh milijonih kvadratnih kilometrov živi približno 56 tisoč ljudi.

Geopolitični pomen Grenlandije in Arktike se z naraščajočimi posledicami taljenja ledu in dirko za kritične minerale čedalje bolj povečuje. Podnebne spremembe in z njimi povezano segrevanje ozračja postopoma odpirajo nove pomorske povezave, ki bi lahko skrajšale plovne poti med Evropo in Azijo za približno dva tedna.

"Grenlandija ni več obrobno arktično ozemlje, temveč osrednji akter v svetovni strateški konkurenci," je za Bloomberg Adria povedala Zsanett Greta Papp, analitičarka za podnebno politiko pri madžarskemu Inštitutu za energetsko strategijo in strokovnjakinja za arktično geopolitiko. "Grenlandski ledeni pokrov je drugi največji na svetu, njegovo taljenje pa pospešuje dvigovanje morske gladine po vsem svetu, kar ima neposredne geopolitične posledice, zlasti za obalne in nizko ležeče otoške države."

"Trenutno je veliko na kocki tako za Grenlandijo kot tudi za Dansko in svet," je za Bloomberg Adria TV povedala novinarka Bloomberga iz Köbenhavna Sara Sjolin. Kot je pojasnila, želi Danska zadržati Grenlandijo v kraljestvu, zato se zdaj pojavljajo pritiski za dodatno financiranje, da bi se Grenlandci počutili bolj dobrodošli. Ob pozivih h grenlandski neodvisnosti se odpirajo tudi varnostna vprašanja, kdo bo zaščitil največji otok na svetu. "Bo to Grenlandija storila sama, jo bo varovala Danska ali bo del Nata," se sprašuje.

Ameriške sanje o Grenlandiji niso novost. Ob koncu druge svetovne vojne je administracija Harryja Trumana Danski za otok neuspešno ponudila 100 milijonov dolarjev. Nobena od ponudb ni bila uresničena, vendar so ZDA v skladu z obrambno pogodbo iz leta 1951 dobile letalsko oporišče na severozahodu Grenlandije, ki se zdaj imenuje vesoljsko oporišče Pituffik.

Misija vojaške baze je spremljanje vesolja in odkrivanje morebitnih raketnih groženj proti največjemu gospodarstvu sveta. V odzivu na stopnjevanje groženj iz Washingtona je danska premierka Mette Frederiksen ZDA ponudila možnost, da povečajo svojo prisotnost na Grenlandiji, a vnovič poudarila, da otok ni naprodaj.

"Ruska militarizacija Arktike je vse bolj zaskrbljujoča. Rusija nadzoruje Severno morsko pot (NSR), najbolj razvito arktično plovno pot, in hitro širi svoj vojaški vpliv v regiji. ZDA in Nato želita omejiti ruski in kitajski vpliv na Grenlandiji in zagotoviti, da bo ta ostala usklajena z zahodnimi interesi," strateško razmišljanje Zahoda opiše analitičarka Papp.

Po besedah grenlandskega politika, podjetnika in igralca Svenda Hardenberga Danska že zdaj ni sama sposobna varovati Grenlandije, zato se pojavljajo ideje, da bi Grenlandija dosegla dogovor z ZDA in zvezo Nato. Danska in ZDA imata namreč od leta 1951 sklenjen dogovor o varovanju Grenlandije, ki ZDA dovoljuje večjo vojaško prisotnost.

Samoodločba grenlandskega naroda

Trump je z izjavo, da želi kupiti Grenlandijo nekaj tednov pred otoškimi volitvami, zaigral na bolečino grenlandskega naroda. Grenlandci zaradi vse več odkritij redkih zemljin in rudnin, ki jih potrebuje globalno gospodarstvo, v zadnjih letih pridobivajo novo samozavedanje in samozavest. Pod težo novih dejstev in pričevanj, ki padajo iz arhivov in razkrivajo krivice ter zločine, ki naj bi jih danska kraljevina storila tamkajšnjim prebivalcem, se oblikuje čustveni sentiment naroda, ki želi sam odločati o svoji prihodnosti.

"Gibanje za neodvisnost postaja vse glasnejše. Vse več je pozivov k aktivaciji 21. odstavka akta o samoupravljanju  (ki določa, da Grenlandci sami odločajo o svoji neodvisnosti, op. a.). S tem bi pokazali svetu, da želimo biti neodvisni, pri čemer se odpira vprašanje pogajanj o novem redu. V prihodnosti bo to referendumska odločitev, a zdaj še ne vemo, kdaj," je za Bloomberg Adria TV pojasnil Hardenberg.

Po podatkih zadnje javnomnenjske raziskave bi se 56 odstotkov Grenlandcev na referendumu odločilo za neodvisnost. "Težave, s katerimi se spopada Danska, niso enake težavam, ki jih ima Grenlandija," je povedal Hardenberg in dodal, da ZDA poskušajo podpreti Grenlandijo v prizadevanjih za neodvisnost.

"Med bivanjem v Nuuku sem opazila različna mnenja o politični prihodnosti Grenlandije. Med avtohtonimi prebivalci Grenlandije sta prisotna močan občutek nacionalne identitete in ponos na inuitsko dediščino, kar spodbuja želje po večji avtonomiji, vendar pa gospodarski izzivi popolne neodvisnosti, zlasti odvisnost od danskih subvencij (ki predstavljajo približno tretjino proračuna), zmanjšujejo neposredne odcepitvene ambicije," je povedal analitičarka Papp.

Sirius/Joint Arctic Command/Bloomberg

 

"V naslednjih šestih mesecih bo bolj jasno, ali se bodo začele na Grenlandijo stekati investicije iz ZDA. Vidim jasno željo po tem. Če se to dejansko zgodi, bo stališče do ZDA bolj pozitivno," je povedal Hardenberg, ki je med drugim tudi direktor grenlandske podružnice avstralskega podjetja Energy Transition Minerals, ki je na jugu otoka raziskovalo nahajališče redkih zemelj in drugih rudnin.

Ne glede na Hardenbergovo mnenje pa prebivalci Grenlandije večinsko nasprotujejo izstopu iz kraljevine v korist ZDA. Javnomnenjska raziskava Verian, ki sta jo naročila danski časnik Berlingske in grenlandska publikacija Sermitsiaq, je namreč pokazala, da 85 odstotkov prebivalcev samoupravnega arktičnega ozemlja ne želi biti del ZDA. Približno šest odstotkov vprašanih pa je izjavilo, da bi jim bila priključitev k ZDA bila ljubša od Danske, navaja Bloomberg.

Dirka za grenlandsko podzemlje

Trump pa si ob misli na Grenlandijo ne mane rok samo zaradi njene strateške vojaške in pomorske lokacije, temveč tudi zaradi bogatih rudnin pod ledenim površjem tega arktičnega otoka. Grenlandija je bogata z nafto, zemeljskim plinom, uranom in drugimi rudninami, ki so nujne za pogon motorja dirke zelenega prehoda. Pod debelim ledom Grenlandije je namreč 25 od 34 kritičnih surovin evropske industrije, navaja Reuters.

Kitajska trenutno prevladuje v svetovni proizvodnji redkih zemelj in je pred Trumpovim drugim mandatom že zagrozila, da bo omejila izvoz kritičnih mineralov in z njimi povezanih tehnologij.

Bloomberg

 

"Nobenega dvoma ni, da so Trump in njegovi svetovalci zelo zaskrbljeni zaradi nadzora, ki ga ima Kitajska," je za CNN dejal Klaus Dodds, profesor geopolitike na univerzi Royal Holloway v Londonu, in dodal, da je Grenlandija potencialno bogat vir teh kritičnih mineralov. "Mislim, da gre pri Grenlandiji v resnici za to, da bi Kitajski preprečili vstop."

"Čeprav je bilo nekaj raziskav že opravljenih, je obsežno rudarjenje še vedno sporno zaradi okoljskih pomislekov in morebitnega vpliva na domorodne skupnosti. Grenlandska vlada je previdna pri pretiranem zanašanju na rudarstvo in je prepovedala rudarjenje urana, da bi se izognila pomislekom glede okolja in pravic avtohtonih prebivalcev. Vendar pa zaradi vse večjega svetovnega povpraševanja po redkih zemeljskih kovinah, zlasti za tehnologije obnovljivih virov energije in obrambno industrijo, obstaja močan mednarodni pritisk za razvoj teh virov," je pove Papp in omeni kitajsko prizadevanje za sodelovanje v grenlandskem rudarskem sektorju, ki ga je vlada leta 2021 naposled blokirala.

Intenzivna vlaganja v raziskovanje potencialnih nahajališč rudnin in redkih zemelj se na otoku zadnja leta močno povečujejo. Medtem ko je bilo pred leti le nekaj deset raziskanih območij, jih je zdaj že okoli 170. A grenlandsko gospodarstvo se razvija izjemno počasi. Največji zaposlovalec na otoku je še vedno panoga ribolova, ki prispeva tudi največji delež k izvozu. Rudarjenje po aktualnih statističnih podatkih iz leta 2022 zaposluje le 106 oseb, BDP na prebivalca pa znaša malce več kot 57 tisoč evrov.

Pomembno je omeniti tudi, da Grenlandija vsako leto od Danske prejme 580 milijonov evrov. Lani sta Grenlandija in EU denimo podpisali sporazum o financiranju razvoja otoka v vrednosti 250 milijonov evrov, sklenjen pa imata tudi sporazum o ribištvu.

Bloomberg

 

Naslednje geopolitično žarišče

Za Arktiko so bili tradicionalno značilne visoka stopnja sodelovanja in nizke napetosti, a vse se zdi, da se to spreminja. Poročilo ameriške kongresne raziskovalne službe (CRS) o Arktiki je še pred rusko invazijo Ukrajine ugotovilo, da je Arktika kljub sodelovanju v regiji vse bolj obravnavana kot območje geopolitičnega tekmovanja med ZDA, Kitajsko in Rusijo.

Novinar revije Foreign Policy Keith Johnson je lani zapisal, da Arktika že dve desetletji velja za večno naslednje žarišče velikih sil. Odkar je Rusija leta 2022 napadla Ukrajino, pa se strokovnjaki bojijo, da je arktična harmonija postala še bolj negotova. Ker se je zveza Nato z vstopom Finske in Švedske razširila proti severu, je Rusija povečala svojo vojaško prisotnost v regiji in pospešila arktično sodelovanje s Kitajsko.

"Otok že dolgo časa velja za ključnega za nacionalno varnost ZDA, zlasti za odvrnitev morebitnega ruskega napada," je za CNN povedal Ulrik Pram Gad, višji raziskovalec na Danskem inštitutu za mednarodne študije. "Ob njegovi obali poteka plovna pot skozi severozahodni prehod, otok pa je del strateške pomorske regije Grenlandija-Islandija-Združeno kraljestvo."

Čedalje več priložnosti v pomorskem prometu in pridobivanje naravnih virov vnovič vzbujajo zanimanje za območje, ki je nekoč veljalo za neprehodno. Vendar ima Arktika zaradi nepredvidljivega morja, ostrih podnebnih razmer, visokih stroškov in pomanjkanja razvite infrastrukture na severnih ozemljih veliko ovir za družbeno-gospodarski in pomorski razvoj, piše v poročilu Arktičnega inštituta izpred nekaj let.

Kljub tem oviram lahko obnovljeno regionalno zanimanje privede do povečanja geopolitičnih napetosti. "Naraščajoči promet prinaša možnost, da se bodo neznane ladje približale obalam številnih teh držav tako, kot jim ni všeč. Države se morajo nato odločiti, kako nadzorovati svoje severne meje v ostrem podnebju in na ozemljih, ki so bila do pred kratkim neprehodna. Če arktične države svojih meja ne bodo nadzorovale, lahko tvegajo, da bodo olajšale povečanje mednarodnega kriminala ali postale njegove žrtve," je zapisala sodelavka Arktičnega inštituta Gabriella Gricius.