V trdnjavi AfD Nemčija išče odgovor o svoji politični prihodnosti

Po prašni stranski železniški progi je bilo potrebnih le 30 minut vožnje z vlakom, da je politika prodrla v soparno avgustovsko vročino vzhodne Nemčije. Tri postaje pred mestom Halle so bila na oknih deloma propadle železniške postaje v Sanderslebnu izpisana črka "AfD", poleg nje pa rdeča svastika. Ni bilo jasno, ali je grafit delo gorečega podpornika stranke ali političnega nasprotnika, ki protestira proti njeni vse večji moči v nemški politiki. Kakor koli že, grafit je nazorno pokazal, kaj je na kocki na pozorno spremljanih deželnih volitvah 6. septembra.

Saška-Anhalt, ki je bila nekoč del Vzhodne Nemčije, se ponaša z bogato zgodovino. O njej pričajo številni ohranjeni gradovi, gotske cerkve in srednjeveška mesta. Danes pa je dežela v središču političnih sprememb, ki vse bolj zamajejo povojni politični konsenz v Nemčiji.

Alternativa za Nemčijo (AfD) je v več od 16 nemških zveznih dežel označena kot skrajno desna ekstremistična organizacija. Predstavniki nemške judovske skupnosti so stranko primerjali z nacistično stranko in se pridružili pozivom k njeni prepovedi.

AfD podpira tudi Elon Musk, medtem ko vse glavne nemške politične stranke zavračajo kakršno koli sodelovanje z njo. Zaradi tega AfD težko pride do koalicijskih partnerjev in oblasti, vendar ji to ni preprečilo hitrega vzpona. Stranka je na vrhu nacionalnih javnomnenjskih raziskav in vse bolj ogroža položaj tradicionalnih političnih strank, ki se spopadajo z vse večjo utrujenostjo volivcev.

Volitve v Saški-Anhalt, kjer živi približno dva milijona od skupno 84 milijonov Nemcev, bodo za AfD najpomembnejši preizkus doslej. Stranka ima namreč prvič resno možnost, da ne ostane zgolj pri političnem vplivu, temveč prevzame vodenje ene od nemških zveznih dežel. Za mnoge je to še posebej zaskrbljujoče v državi, ki velja za zgled pri političnem soočanju z zgodovino in posledicami nacizma.

"Deportacije od prve minute"

V zgodovinskem Blankenburgu so predvolilni plakati Levice ležali strgani in odvrženi ob cesti. Na ulični svetilki pred policijsko postajo, nedaleč od kažipota do mestnih znamenitosti, pa je visel plakat AfD z jasnim sporočilom: "Deportacije od prve minute." Prav politika do priseljevanja je ena osrednjih točk programa AfD.

Obiskovalci se po opoldanski vročini odpravijo proti Teufelsmauerju oziroma "Hudičevemu zidu", ki se na robu mesta dviga nad gozdom. Mogočen greben iz peščenjaka se razteza od vzhoda proti zahodu čez izsušeno pokrajino, skozi stoletja pa so ga vremenski vplivi oblikovali v jame, pečine in nenavadne skalne tvorbe, ki spominjajo na velikanske zobe ali okamenele glave velikanov. Kamnito obeležje priča, da si je nenavadno geološko formacijo leta 1784 ogledal tudi Johann Wolfgang von Goethe, sloviti nemški pisatelj in pesnik. Leta 1852 so jo zaščitili kot "objekt ljudskega izročila in redko naravno znamenitost".

Z razgledne poti na grebenu se odpira pogled na pokrajino, ki se po več tednih suše spopada s pomanjkanjem vode. Polja prekriva slamnato rjavo strnišče. Tako kot drugod po Evropi je tudi v Nemčiji letos poleti malo dežja, velike reke, kot so Laba, Ren in Donava, pa so dosegle rekordno nizke vodostaje. AfD podnebne spremembe, ki jih povzroča človek, označuje za "tezo", ne pa za znanstveno dokazano dejstvo, obenem pa se zavzema za ukinitev subvencij za sončne elektrarne in vetrne parke.

Ko se pot s Hudičevega zidu spusti proti Quedlinburgu, ki ga Unesco uvršča med "izjemne primere srednjeveških evropskih mest", traktorji za seboj puščajo oblake prahu. Nad mestom sta grad in kolegijska cerkev sv. Servacija, ki jo Unesco označuje za "eno od mojstrovin romanske arhitekture". Quedlinburg je znan po značilnih lesenih hišah, ozkih tlakovanih ulicah in slikovitih imenih ulic, kot so Rittergasse (Viteška ulica), Knochenhauerstrasse (Ulica mesarjev) in preprosto Hölle (Pekel).

V turističnem središču je bilo predvolilno dogajanje komaj opazno. Na poti v mesto so z oglasnih panojev mimoidoče pozdravljale podobe vodilnega kandidata AfD za deželnega ministrskega predsednika, 35-letnega Ulricha Siegmunda, nekdanjega strokovnjaka za prodajo in trženje, ki je pozneje vstopil v politiko. Revija Der Spiegel je njegovo fotografijo ta mesec objavila na naslovnici in ga označila za "najbolj nevarnega človeka v Nemčiji". Siegmund je oceno sprejel kot "odlično reklamo" in za svoje podpornike podpisoval izvode revije.

Pred tisoč leti je bil Quedlinburg kraljeva rezidenca Henrika I., ki je bil leta 919 okronan za prvega saškega kralja Vzhodne Frankovske in velja za enega od utemeljiteljev zgodnje nemške države. Njegova druga žena Matilda je ustanovila kolegijsko cerkev, kjer sta bila pozneje pokopana oba. Vodniki obiskovalcem pripovedujejo, kako se je cerkev skozi stoletja večkrat spreminjala, saj so v njej svoj pečat pustili politični, kulturni in verski preobrati. Med reformacijo so z zidov odstranili verske poslikave. Protestant Martin Luther je prihajal iz Eislebna, približno 60 kilometrov stran, prav tako v današnji Saški-Anhalt.

Še bolj radikalno so cerkev leta 1936 preoblikovali nacisti. Vodja SS Heinrich Himmler je bil obseden s svojim soimenjakom iz 10. stoletja in se je imel za njegovo reinkarnacijo. Ob tisoči obletnici smrti Henrika I. leta 936 je skušal njegovo zapuščino prikazati kot začetek germanskega svetovnega nazora, cerkev pa spremeniti v prizorišče obredov in kultnega poveličevanja Tretjega rajha. SS je prevzel nadzor nad objektom in začel s prenovo: preoblikovali so apsido, razširili kor in zgradili nove stopnice do samostanskega kompleksa.

Kljub temu je, kot v knjigi Osramočena cerkev opisuje Ekkehard Steinhaeuser, tamkajšnja skupnost zavrnila poskuse SS, da bi prevzel njihov bogoslužni prostor. Večkrat so se uprli zahtevam, naj izročijo ključe cerkve, in to počeli vse do februarja 1938. Cerkev so po koncu vojne leta 1945 dobili nazaj.

Tveganja na obzorju

Pot proti Magdeburgu, glavnemu mestu Saške-Anhalt, je preplavljena s predvolilnimi plakati AfD, ki združujejo optimizem in jezo. "Vse je mogoče," se glasi strankino geslo.

Volilni program AfD vključuje številne teme kulturnih bojev, med drugim prepoved mavričnih zastav, občutno zmanjšanje števila ministrov v deželni vladi in ustanovitev preiskovalne komisije za proučitev "neracionalnih" ukrepov, sprejetih med pandemijo covida-19.

Nekateri predlogi bi imeli precej bolj daljnosežne posledice. Med njimi so ločeni razredi za otroke staršev z začasnim azilom, ukinitev državnega financiranja javnih radiotelevizij ter nastanitev prosilcev za azil v centraliziranem objektu, kjer bi jim bilo naloženo tudi delo.

"Stare stranke uničujejo našo blaginjo, nam jemljejo svobodo in preganjajo državljane, ki imajo napačna mnenja," Siegmund piše v svojem volilnem gradivu. Med desetimi ukrepi, ki bi jih po prevzemu oblasti v deželi uvedel nemudoma, je tudi kampanja za krepitev nemške identitete, ki bi uporabljala "najboljše primere iz nemške zgodovine, ki jih lahko ponudi Saška-Anhalt".

Bloomberg

Magdeburg bi lahko brez težav postal nemška prestolnica. Henrikov sin Oton Veliki je po očetovi smrti nasledil položaj kralja Vzhodne Frankovske in pozneje postal cesar Svetega rimskega cesarstva. V Magdeburgu je ustanovil nadškofijo. Oton in njegova prva žena Editha sta pokopana v veličastni gotski stolnici v mestu.

V njeni senci izobraževalni center evangeličanske cerkve organizira programe za odrasle, odprte za vse, pri katerih spodbujajo vrednote, kot sta pravičnost, ter krepijo politično ozaveščenost. Če bi AfD uresničila svoj program, bi center po besedah njegove vodje Annette Berger izgubil dve tretjini financiranja.

Za jezo med prebivalci, ki krepi podporo AfD, obstajajo tehtni razlogi. Tako kot številni drugi deli nekdanje Vzhodne Nemčije je bila tudi Saška-Anhalt po združitvi Nemčije leta 1991 potisnjena na rob. Delavci so pogosto prejemali nižje plače kot njihovi zahodni kolegi, mladi so imeli manj priložnosti, podeželske skupnosti pa so se soočale s pomanjkanjem kakovostnega izobraževanja, zdravstvenih storitev in prometnih povezav.

Zdaj je ključno vprašanje, ali bo Saška-Anhalt ostala izjema z nadpovprečno močno podporo skrajni desnici ali pa bo postala znanilka politične prihodnosti Nemčije. Zato imajo septembrske volitve zgodovinski pomen. Ne glede na to, kako natančne so javnomnenjske raziskave in ali bo AfD dejansko dobila priložnost uresničiti svoj program, Berger pravi, da se ne namerava "vnaprej umakniti in se tako rekoč prilagoditi načinu delovanja AfD", samo da ne bi postala ena od njenih tarč. Cerkev je pripravljena na vse, kar bo prinesel volilni dan.

Kaj pa, če AfD zmaga? Tako kot v času Vzhodne Nemčije bodo nekateri odšli, pravi Berger, drugi, tako kot ona, pa bodo ostali in se borili.

"Na nek način moramo ohraniti plamen človekovih pravic, enakosti in demokracije, tudi če bo vladala AfD."