Kdo je Andy Burnham, verjetni naslednji premier Velike Britanije

Verjetni vzpon Andyja Burnhama na sam vrh britanske politike odraža njegove sposobnosti politika, govornika in organizatorja, lastnosti, za katere so številni poslanci menili, da jih sedanjemu premierju Keiru Starmerju primanjkuje. Šestinpetdesetletni Burnham, laburistični politik in nekdanji župan širšega območja Manchestra, bo po vseh pričakovanjih nasledil Starmerja na položaju premierja, potem ko je aktualni predsednik vlade 22. junija odstopil.

 

Kdo je Burnham in kaj lahko sploh stori, da spremeni smer države, ki jo bremeni gospodarska kriza in bo zdaj dobila že petega premierja v štirih letih?

Kakšno je ozadje Andyja Burnhama?

Andy Burnham prihaja iz okolice Liverpoola. Oče je bil telefonski tehnik, mati receptorka, sam pa se je laburistom pridružil že pri 15 letih. Na Cambridgeu je študiral angleško književnost, po diplomi pa v politiko vstopil po klasični poti: kot parlamentarni raziskovalec.

V spodnji dom parlamenta je bil prvič izvoljen leta 2001. V času Tonyja Blaira je bil najprej svetovalec, nato minister, leta 2003 pa je podprl britansko sodelovanje v ameriški invaziji na Irak. Najvišji položaj v vladi je dosegel pod Gordonom Brownom, ko je vodil zdravstveni resor. Pozneje je postal eden redkih vidnejših politikov Blairovega obdobja, ki je sodeloval tudi z Jeremyjem Corbynom, voditeljem radikalne levice, ki je bil pozneje izključen iz laburistične stranke.

Za vodstvo laburistov se je potegoval dvakrat, a mu je podpora vojni v Iraku obakrat škodila. Leta 2015 je na strankarskih volitvah močno zaostal za Corbynom, dve leti pozneje pa se je umaknil iz parlamenta.

Politično se je nato na novo uveljavil kot župan Manchestra, enega največjih britanskih mest. V več kot dveh mandatih si je zgradil podobo zagovornika delavskega severa Anglije.

Bloomberg

V času njegovega županovanja je širše območje Manchestra gospodarsko močno napredovalo, rast pa je bila približno dvakrat hitrejša od britanskega povprečja. Burnham je regiji dal več politične teže in postal obraz samozavestne lokalne oblasti, ki močno izstopa v državi, kjer prevladuje občutek zastoja. Vzdevek "kralj severa", po seriji Igra prestolov, si je prislužil med pandemijo covida-19, ko je ostro napadel odnos vlade do Manchestra. Ime se ga je prijelo.

Zadnje leto je poskušal svoj manchestrski model predstaviti kot recept za obnovo celotne države. Sam mu pravi "manchesterizem": politika, ki stavi na lokalni nadzor nad ključnimi javnimi storitvami in na optimizem regije, iz katere prihaja. Njegov najbolj prepoznaven ukrep je bila celovita prenova avtobusnega prevoza.

Kakšna je Burnhamova politika?

Pričakuje se, da bo Burnham pri vodenju šibkega britanskega gospodarstva ubral bolj intervencionističen pristop. Večkrat je dejal, da bi morali bogati plačevati višje davke. Zavzema se za temeljito reformo opešanega sistema socialnega varstva, predlagal je program gradnje javnih stanovanj in podprl omejitev cen lokalnih avtobusnih vozovnic na dve funti.

Zavzema se tudi za vrnitev podjetja Thames Water, zasebnega komunalnega podjetja, ki z vodo oskrbuje velik del juga Anglije, v državno last. Uresničitev teh zamisli bo deloma odvisna od tega, koga bo Burnham izbral za finančnega ministra, ki nadzoruje davčno politiko in javno porabo.

Kljub temu Burnham ni tipičen levi progresivec. Predlagal je zmanjšanje izdatkov za socialno varstvo, da bi povečali obrambni proračun. Podprl je notranjo ministrico Shabano Mahmood, ob tem pa ocenil, da bi morala njena reforma priseljenskega sistema iti še dlje. Podprl je tudi šefa manchestrske policije, ki so ga kritiki zaradi nasprotovanja nekaterim progresivnim politikam kazenskega pravosodja označili za antiwoke ikono.

Kaj bi Burnham pomenil za trg obveznic?

Ko se je lani že govorilo, da bi lahko nasledil Starmerja, je Burnham dejal, da Združeno kraljestvo ne sme biti "talec" trgov obveznic. Vlagatelji so v tem hitro prepoznali možnost večjih proračunskih primanjkljajev in višjega dolga. Ko se je Burnham začel vse resneje omenjati kot Starmerjev izzivalec, so donosi britanskih državnih obveznic zato narasli.

Pozneje je pojasnjeval, da so bile njegove besede napačno razumljene. V zadnjih tednih je poskušal pomiriti vlagatelje z obljubo, da bo spoštoval omejitve porabe in zadolževanja, ki jih je uvedla finančna ministrica Rachel Reeves. Ta pravila od vlade zahtevajo, da tekočo porabo krije z davčnimi prihodki in da se delež javnega dolga v gospodarstvu zmanjšuje. Burnham je obljubil tudi, da pri obrambnem proračunu ne bo izjem, čeprav je še pred nekaj tedni v intervjuju za Bloomberg omenjal prav takšno možnost.

Kako bi se trgi odzvali na morebitne spremembe fiskalnih pravil, bi bilo odvisno od časa, načina predstavitve in predvsem od tega, koga bi Burnham izbral za finančnega ministra. Njegovi zavezniki pravijo, da Rachel Reeves ne namerava znova imenovati.

Zakaj je Burnham priljubljen med laburističnimi poslanci?

Burnham skrbno gradi podobo politika, ki razume navadne ljudi. Kot župan Manchestra je postal glasen zagovornik severne Anglije in volivcev iz delavskega razreda. Prav to mu je pomagalo, da se je iz regionalnega politika prebil med možne nacionalne voditelje.

V številnih mestih na severu Anglije so volivci zapustili laburiste in se obrnili k protimigrantski stranki Reform UK, ki jo je ustanovil eden najvidnejših zagovornikov brexita Nigel Farage. Reform UK velja za največjo grožnjo laburistom na prihodnjih parlamentarnih volitvah, ki morajo biti najpozneje leta 2029. Burnhamovi strankarski kolegi ga zato večinoma vidijo kot najboljšo možnost, da prepreči prihod Reform UK na oblast.

Kakšne očitke sliši Burnham?

Njegovi podporniki, med njimi britanski minister za energetiko Ed Miliband, v njegovi politični poti vidijo dokaz prilagodljivosti: znal je sodelovati tako s centristom Tonyjem Blairom kot z levičarjem Jeremyjem Corbynom.

Za kritike pa je prav to šibka točka. Po njihovem kaže na isto težavo, ki so jo očitali Starmerju: premalo jasnih prepričanj in premalo trdne politične smeri za vodenje države.

Burnham sprememb političnih zavezništev ne zanika. Poudarja, da mu je bila stranka vedno pomembnejša od notranjih frakcij.

Nekaj nedavnih zasukov pa je znova okrepilo očitke, da njegova prilagodljivost včasih deluje kot nedoslednost. Del podpornikov je razjezil, ko je zavrnil možnost, da bi si Združeno kraljestvo prizadevalo za vrnitev v Evropsko unijo, čeprav je takšen korak v preteklosti odločno podpiral.

Dodatna skrb je, da Burnham morda sploh ne bo imel dovolj fiskalnega prostora za uresničitev svojih ambicioznih načrtov. Ker se je med kampanjo zavezal, da bo ohranil obstoječe omejitve porabe in zadolževanja, se nekateri laburisti bojijo, da mu stanje britanskega gospodarstva ne bo dopuščalo veliko izbire. Njegova politika bi se zato lahko le malo razlikovala od politike človeka, ki ga namerava naslediti.