Med Washingtonom in Pekingom: kam bo Janševa vlada nagnila Slovenijo

"Strateško tekmovanje med ZDA in Kitajsko je glavna značilnost 21. stoletja," je pred leti dejala Jen Psaki, nekdanja tiskovna predstavnica Bele hiše v času predsedovanja Joeja Bidna. "Svet se bo vrtel okoli dveh glavnih središč: ZDA in Kitajske. In izbrati bomo morali med tema velesilama," pa je povedal francoski predsednik Emmanuel Macron.

Podobno meni tudi bodoči zunanji minister Slovenije Tone Kajzer, ki je v torek pridobil zeleno luč na seji odborov državnega zbora za zunanjo politiko in za zadeve Evropske unije. Kajzer je v intervjuju za tednik Demokracija lani namreč izjavil, da se bomo morali odločiti med Washingtonom in Pekingom.

V istem intervjuju je opozoril na naraščajoče zunanjetrgovinske primanjkljaje evropskih držav s Kitajsko. "Slovenija je v popolnoma rdečih številkah v poslovanju s Kitajsko in ne vidim strategije ne na strani aktualne vlade v Sloveniji ne na ravni Bruslja, kako to menjavo uravnotežiti," je povedal in kitajski model označil za popolnoma nekompatibilnega z zahodnimi vrednotami, ki smo se jim zavezali.

Ob spremembi slovenske vlade se pričakujejo številne spremembe na zunanjepolitičnem področju. Potem ko smo analizirali širše spremembe v diplomaciji, se bomo tokrat osredotočili izključno na to, kako bo Slovenija pod četrto vlado Janeza Janše ohranjala ravnovesje med ZDA in Kitajsko.

Prokitajska zapuščina

Odhajajoča vlada Roberta Goloba je s Kitajsko vzdrževala dobre odnose, pri čemer so drugo največje gospodarstvo na svetu obiskali številni resorni ministri, med drugim ministri za zunanje zadeve, gospodarstvo, finance in kmetijstvo. Slovenija je pod njegovo vlado izdala tudi prve tako imenovane panda obveznice, denominirane v renminbijih.

Golob je bil tudi prvi predsednik vlade, ki je po 18 letih obiskal Belo hišo, vendar se je to zgodilo še v času Bidnove administracije. "Prejšnja vlada je bolj podpirala sodelovanje s Kitajsko, sedanja pa bo verjetno proti Kitajski, ker bo sledila ameriški politiki," napoveduje politolog Bogomil Ferfila.

"Odhajajoča vlada je veliko vlagala v gospodarsko sodelovanje s Kitajsko, ta čas so zaznamovale številne delegacije in tudi izdaja panda obveznic. Vendar se je evropsko okolje v zadnjih letih precej spremenilo. EU pogled na Kitajsko je vse bolj povezan z zmanjševanjem strateških odvisnosti in gospodarskih tveganj," ocenjuje politolog Faris Kočan.

Poznavalec zato pričakuje, da bo nova vlada sledila prevladujoči evropski liniji: "Ohranitev gospodarskega sodelovanja tam, kjer obstaja obojestranski interes, vendar ob večji politični zadržanosti in večji usklajenosti z evropskimi partnerji."

Klemen Boštjančič/LinkedIn

 

Predavatelj mednarodnih odnosov na FDV Boštjan Udovič velikih prelomov glede prihodnje politike do Kitajske ne pričakuje, morda malce večjo zadržanost. "A stvarnost je, da slovenska podjetja aktivno sodelujejo na kitajskem trgu. Če bo gospodarska diplomacija prioriteta, potem bodo prioriteta tudi odnosi s Kitajsko."

"Pri Kitajski pričakujem več pragmatizma, vendar tudi več varnostne treznosti. Kitajska je prevelika gospodarska realnost, da bi jo Slovenija lahko ignorirala. Hkrati pa je preveč sistemsko pomembna in strateško kompleksna, da bi jo lahko obravnavali le kot običajnega trgovinskega partnerja," pove ekonomist Rok Spruk. "Kitajska je za Evropo hkrati partnerica, gospodarska konkurentka in sistemska tekmica. To pomeni, da je pravilna politika do Kitajske večdimenzionalna."

Ekonomist poudarja, da mora Slovenija s Kitajsko ohraniti gospodarske kanale, ko gre za trgovino, izvoz, logistiko, določene industrijske niše in legitimne poslovne interese. "Hkrati pa mora biti precej bolj previdna pri kritični infrastrukturi, digitalnih sistemih, podatkih, umetni inteligenci, polprevodnikih, strateških surovinah, obrambnih tehnologijah in občutljivih raziskovalnih povezavah," pojasni in doda: "Pričakujem, da bo nova politika do Kitajske manj romantična in bolj tehnična."

Proameriška prihodnost

Slovenska demokratska stranka (SDS), ki ji pripada novi minister Kajzer, velja za bolj proameriško, pri čemer je med programske cilje pred volitvami zapisala, da bi "normalizirala odnose med Slovenijo in ZDA, obenem pa jih znova okrepila na gospodarsko-tehnološkem področju in politično-varnostnem področju''. Razmišlja tudi o odprtju slovenskega predstavništva v Silicijevi dolini.

"Desna vlada bo najverjetneje bolj poslušala ZDA," o iskanju ravnotežja med ZDA in Kitajsko pove politolog Ferfila. "Glavni cilj Washingtona je omejevati Kitajsko, zato lahko takšno ravnanje pričakujemo tudi v Sloveniji. Golobova vlada je bila do ZDA precej zadržana, kar je bilo po mojem mnenju narobe. Težava je bila, da Slovenija v Washingtonu ni imela dovolj dobrih povezav."

V stranki SDS so pred volitvami na vprašanja o odnosih med Slovenijo in Pekingom povedali, da na Kitajsko gledajo kot pomembno partnerico, obenem pa tudi kot sistemskega rivala za ZDA in EU. Do Kitajske zagovarjajo premišljen dostop in nadaljnjo graditev na temeljih dobrih odnosov in sodelovanja, pri čemer bi politiko usklajevali znotraj EU in transatlantskih demokratičnih struktur. Kajzer je na zaslišanju v torek dejal, da si bo prizadeval za krepitev zanemarjenega strateškega dialoga z ZDA, ki jih je označil za pomembno partnerico in zaveznico.

"Glede na soočenja, politiko tretje Janševe vlade in zadnje Janševe izjave, ki napovedujejo povezovanje z Indijo, lahko pričakujemo manj topline v odnosih s Kitajsko," meni mednarodni politolog Marko Lovec. "Treba je sicer vedeti, da so se že prejšnje vlade izogibale strateškemu sodelovanju s Kitajsko, skladno s politiko EU in ZDA, denimo na področju 5G in fizične infrastrukture."

Politolog Ferfila medtem svari, da bi Slovenija v zameno za bolj jastrebovsko stališče do Pekinga morala pridobiti "velike posle" z ZDA. "Če od Američanov ne bomo dobili ničesar, hkrati pa bomo izgubili Kitajce, bo to seveda škodljivo," razmišlja.

"Vprašanje ostaja, ali bo Janša presenetil s kakšno izjavo o Tajvanu. Trump ima trenutno veliko težav in je v odnosih s Kitajsko osredotočen na poslovanje, tako da Janša v tem trenutku s tem ne bi ničesar pridobil. Tako je najverjetneje, da bo politika vlade usklajena s politiko drugih vlad EPP in EU, ki krepi zadržanost do sodelovanja s Kitajsko," ocenjuje politolog Lovec. Kajzer je sicer na zaslišanju v torek na vprašanje, ali razmišlja o priznanju Tajvana, odgovoril, da "spoštujemo politiko ene Kitajske".