Potrebuje Slovenija ZUJF 2? O nujnih ukrepih nove vlade z ekonomistoma Mitjo Kovačem in Rokom Sprukom

Slovenske javne finance se sicer še ne soočajo z resno krizo, a razkorak med načrti in realnostjo postaja vse bolj očiten. Vlada je v proračunu predvidela primanjkljaj v vrednosti 2,9 odstotka BDP, medtem ko projekcije, poslane v Bruselj, že kažejo približno 3,4-odstotni primanjkljaj. To pomeni, da mora država poiskati dodatne ukrepe v vrednosti okoli 0,5 odstotne točke BDP – vprašanje pa je, kje in kako.

Finančni minister Klemen Boštjančič poudarja, da stanje ni alarmantno, a zahteva ukrepanje: "To ni izredna situacija, ampak odgovorna poteza." Največja odstopanja vidi pri stroških dela in zdravstvu, obenem pa opozarja na pomanjkljiv nadzor nad porabo. "Nekateri predstojniki organov so izgubili kompas in niso razumeli, da so bile nekatere stvari opcijske," je dejal minister, ki opravlja tekoče posle.

Trojček NSi, SLS in Fokus, Resni.ca in Demokrati so vložili Predlog zakona o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (ZIURS; predvideva razvojno kapico, nižjo obdavčitev najemnin, nižji DDV za osnovna živila ...), ki naj bi še dodatno povečal razkorak med prihodki in odhodki, je svaril aktualni minister za finance. A poslanka Resni.ce Katja Kokot opozarja, da država ne sme vsake davčne razbremenitve razumeti kot izgubo prihodkov: "Država ne more vsake razbremenitve obravnavati kot izgubo (…); če zakon razbremeni gospodarstvo in ljudi, mora država hkrati odpreti vprašanje racionalizacije porabe."

Kje naj država torej začne varčevati?

Ekonomista: Problem je strukturen, ne cikličen

Ekonomista Mitja Kovač in Rok Spruk se strinjata, da težava ni nastala čez noč, temveč gre za posledico večletne rasti porabe.

Kovač je bistveno bolj neposreden in opozarja na eksplozijo javne porabe: "Odgovor za nastalo situacijo se skriva v neizmerni, nebrzdani javni porabi, ki smo ji priča v letih odhajajoče Golobove vlade – javna poraba je enostavno eksplodirala." Po njegovem je največji potencial za prihranke prav v ustavitvi rasti mase plač v javnem sektorju in omejitvi zaposlovanja.

Tudi Spruk vidi jedro problema v strukturi porabe: "Slovenija se danes ne sooča več zgolj s problemom cikličnega nihanja javnih financ, ampak z globljim strukturnim problemom." Po njegovih besedah je država v času ugodnih razmer povečala tekočo porabo brez ustreznih reform, zato je danes ključna prilagoditev dinamike izdatkov.

Kje iskati prihranke

Oba ekonomista vidita največji potencial na odhodkovni strani, predvsem pri tekoči porabi države.

Spruk poudarja, da bi se morali osredotočiti na omejevanje rasti mase plač, racionalizacijo transferjev in zmanjševanje neučinkovitih projektov: "Najbolj racionalen pristop bi bil začasna omejitev rasti mase plač v javnem sektorju, zamrznitev nekaterih manj učinkovitih transferjev ter pregled subvencij in projektov z nizko dodano vrednostjo." Ob tem opozarja, da rezi v investicije ne bi bili smiselni, saj bi dolgoročno škodili rasti.

Kovač pa zagovarja še bolj odločen pristop: poleg omejitve rasti plač izpostavlja tudi potrebo po zmanjšanju javne porabe za nevladne organizacije in investicije, ki po njegovem nimajo jasne ekonomske upravičenosti.

Vprašanje, kje bo vlada dejansko posegla, ostaja odprto.

Kovač meni, da bo pritisk najverjetneje na plače javnega sektorja: "Najbolj verjeten bo poseg v rast plač javnega sektorja, ki je (…) ušla izpod vsake kontrole." Ob tem kritizira tudi enotni plačni sistem, ki po njegovem ne odraža dejanske vrednosti dela.

Spruk pa opozarja na politično realnost: "Politično gledano, je najbolj verjeten pritisk prav na investicije, ker imajo najnižji neposredni politični strošek." Vendar dodaja, da bi bil tak pristop ekonomsko napačen, saj bi oslabil dolgoročno konkurenčnost države.

Lekcije iz ZUJF

Ministrica za infrastrukturo v odhajanju Alenka Bratušek je v razpravi glede interventnega omnibus zakona, ki so ga predlagale stranke tretjega stebra, še pred uradno vzpostavitvijo koalicije, dejala: "Očitno smo pred nekaj minutami dobili napoved, da bomo v kratkem soočeni z novim Zujfom, podobnim kot leta 2012. To jim gre očitno dobro od rok."

Primerjave z letom 2012 in Zakon za uravnoteženje javnih financ (Zujf) so neizogibne, a sogovornika opozarjata, da danes enak scenarij ni mogoč. 

Zujf iz leta 2012 je bil sprejet kot krizni ukrep za hitro znižanje proračunskega primanjkljaja v času, ko je Sloveniji grozila izguba dostopa do finančnih trgov. Temeljil je predvsem na znižanju javne porabe – od rezov v plače javnega sektorja do omejevanja socialnih transferjev in investicij. Čeprav je zakon kratkoročno stabiliziral javne finance, je prinesel visoke socialne in politične stroške.

Današnje razprave o morebitnem 'Zujf 2' potekajo v precej drugačnem okolju. Slovenija se ne sooča z neposredno finančno krizo, temveč z vztrajnim razkorakom med rastjo javne porabe in dolgoročno vzdržnostjo javnih financ. Ključno vprašanje zato ni več, ali rezati izdatke na široko, temveč kako ciljno omejiti rast tekoče porabe.

Spruk meni, da bi bilo smiselno razmisliti o začasni omejitvi avtomatične rasti izdatkov, ne pa o linearnih rezih: "Danes ne bi bilo mogoče ponoviti tako obsežnega linearnega zniževanja izdatkov, kot smo ga videli po finančni krizi." Razlogi so po njegovih besedah demografski pritiski, napet trg dela in večja geopolitična negotovost.

Kovač pa zagovarja bolj odločne ukrepe, predvsem zamrznitev rasti plač in reformo plačnega sistema, ki bi po njegovem moral biti bolj diferenciran po sektorjih.

Spruk izpostavlja, da je Slovenija kot majhno, izvozno gospodarstvo posebej ranljiva: "Če Evropa vstopi v obdobje počasnejše rasti (…), se fiskalni prostor države zelo hitro zmanjša." Ob tem dodaja, da investitorji ne ocenjujejo le davkov, temveč tudi stabilnost političnega okolja.

Kovač pa poudarja, da brez razbremenitve gospodarstva dolgoročne stabilnosti ne bo: "Brez cvetočega gospodarstva namreč ne bo ničesar – prioritete so zato jasne, najprej gospodarstvo."

Zato vprašanje ni več toliko, ali bodo ukrepi potrebni, temveč kakšna bo njihova zasnova: ali bodo bolj kratkoročno usmerjeni v omejevanje porabe ali pa bolj postopni in ciljno naravnani k izboljšanju učinkovitosti javnih financ. Ob tem ostaja odprto vprašanje tudi, kako se bo morebitna prihodnja vlada lotila zapiranja proračunske vrzeli.