Kako Evropa nadomešča ruski plin z LNG-jem

Od začetka rusko-ukrajinske vojne februarja letos je zmanjšanje odvisnosti od ruskih fosilnih goriv postala prednostna naloga evropskih odločevalcev in držav članic. Najbolj se zapleta pri zemeljskem plinu, saj uvoz iz Rusije predstavlja 40 odstotkov evropskih potreb po tem energentu, domača proizvodnja pa iz leta v leto upada. Načrti Evropske Unije za odvajanje od ruskega plina so se začeli že pred vojno v Ukrajini, toda letošnji konflikt je še dodatno podčrtal nujnost razpršenih virov pri oskrbi z energijo.

Najobetavnejša alternativa je utekočinjen zemeljski plin (LNG), uvoz katerega EU vztrajno povečuje že od leta 2016, predvsem iz Združenih držav Amerike. Zaradi načina transporta je ta navadno dražji od plina, ki prispe po plinovodih, a je iz istega razloga trgovanje z njim bolj fleksibilno, saj lahko tanker pluje na različne destinacije, plinovod pa vodi, kamor pač vodi.

Kaj je LNG?

Zemeljski plin lahko iz plinastega stanja pretvorimo v tekočega, kar olajša transport in hrambo. Proces vključuje ohladitev plina na -162 stopinj Celzija, utekočinjen plin pa zavzame le šeststotinko prostornine plinastega stanja.

V novem agregatnem stanju lahko večje količine plina potujejo preko oceanov v specializiranih tankerjih in temu namenjenih kriogenskih plinohramih. A tudi na cilju mora obstajati posebna infrastruktura za sprejem LNG-ja. Država uvoznica potrebuje uvozni terminal, ki vključuje kapacitete za ponovno uplinjanje. Ko je plin zopet v plinastem stanju, lahko preko plinovodov potuje do končnih odjemalcev.

LNG je mobilen, plinovodi niso, je v članku iz leta 2018 razliko podčrtal profesor ekonomije na univerzi v Cambridgeu Robert Ritz. Z mobilnostjo pride večja fleksibilnost glede izbire izvoznih trgov, a po drugi strani plinovodi ustvarijo bolj stabilno povpraševanje, saj postaneta uvoznik in izvoznik z zgrajeno infrastrukturo bolj soodvisna.

Gradnja terminalov ni poceni, toda obstajajo cenejše alternative. Najbolj popularna je t.i. plavajoča enota za hrambo in uplinjanje (FSRU). To so navadno ladje oziroma "prekvalificirani" tankerji. So bolj okolju prijazni in cenovno ugodni kot kopenski terminali, po ocenah analitikov so cene gradnje med 50 in 60 odstotki nižje od kopenskih terminalov, tudi zgrajeni so v občutno krajšem času. Kopenski terminali zahtevajo štiri do šest let, medtem ko je FSRU lahko operativen v roku enega do treh let.

Za več LNG potrebujemo več infrastrukture

Evropska Unija je največji svetovni uvoznik zemeljskega plina. Na letni ravni porabimo okrog 400 milijard kubičnih metrov. Dobrih 90 odstotkov uvozimo iz tujine. Lani smo uvozili 80 milijard kubičnih metrov LNG, kar je predstavljalo 20 odstotkov vsega uvoženega plina, kažejo podatki Evropske komisije.

Toda zmogljivosti so precej večje: uvozni terminali v 13 državah članicah bi lahko sprejeli skupno 157 milijard kubičnih metrov LNG na leto, kar bi predstavljalo 40 odstotkov letne porabe plina v Evropi – približno toliko, kot smo ga v letu 2021 uvozili preko ruskih plinovodov. Tako ni nenavadno, da je v letu 2022, zlasti po ruski invaziji na Ukrajino, uvoz LNG dosegel rekordne ravni. Med januarjem in majem 2022 so ZDA v Evropo (EU in Združeno kraljestvo) v povprečju uvozile dobrih 400 milijonov kubičnih metrov plina na dan, kar je 66 odstotkov več od lanskoletnega povprečja, kažejo podatki ameriške agencije za energijo (Energy Information Administration – EIA).

 

 

Večina uvoznih terminalov v EU se nahaja v Severni in Zahodni Evropi, kjer obstaja tudi dobro integrirano omrežje plinovodov. Medtem je povezljivost Vzhodne in centralne Evrope slabša, kar pomeni, da ravno celinske države (Madžarska, Slovaška in Češka), ki nimajo lastnih uvoznih terminalov, nimajo niti zadostnih kapacitet za uvoz LNG iz zahodnoevropskih terminalov. Poleg dodatnih terminalov, ki se gradijo na evropskih obalah od Baltika do Črnega morja, je torej potrebno nadgraditi tudi plinovodno omrežje.

Ozka grla pri prenosu LNG se dogajajo "predvsem na povezavi med Španijo in Francijo ter Nemčijo, kar do neke mere oteži pretok viškov plina iz španskih ter francoskih LNG terminalov. Ti dve državi imata namreč večje število LNG terminalov," so pojasnili pri Geoplinu. "Plinovodne povezave so namreč veliko bolj razvejane v smeri iz vzhoda proti zahodu kot obratno. Dodatni razlog za omejitve pretoka je tudi trenutno intenzivno polnjenje skladišč zemeljskega plina s strani več držav za prihajajočo zimo."

Največji evropski uvozniki so Španija, Francija, Italija, Nizozemska in Belgija. Španija ima sedem uvoznih terminalov, Združeno kraljestvo in Francija imata vsaka po štiri, Italija pa tri. V Evropi se nahaja 31 LNG terminalov, predlaganih je še 12 novih projektov, po podatkih svetovalne družbe WSP. Največje evropsko gospodarstvo in največja porabnica ruskega plina, Nemčija, po zmanjšanju dobave preko plinovoda Severni tok 1 že načrtuje gradnjo treh plavajočih uvoznih terminalov v Baltskem morju.

Kako je s slovenskim uvozom LNG?

Januarja lani se je odprl LNG terminal v naši neposredni bližini, na hrvaškem Krku. Gre za plavajočo enoto z letno zmogljivostjo 2,6 milijarde kubičnih metrov. Največji slovenski trgovec s plinom Geoplin ni bil uspešen pri zakupu kapacitet na Krku, a Slovenija išče alternativne možnosti povečanja LNG uvoza, med njimi terminal v italijanskem Rovigu, ki letno sprejme do devet milijard kubičnih metrov plina. Marca letos se je prejšnja slovenska vlada za dodatne količine LNG dogovarjala s Katarjem, ki je eden večjih svetovnih izvoznikov, medtem ko je Italija sklenila dogovor z Alžirijo za dodatno dobavo plina.

Bloomberg

 

"Slovenija nima svojega LNG terminala," so pojasnili pri slovenskem operaterju plinskega omrežja, družbi Plinovodi. "Slovenski prenosni sistem plina ima zadostne zmogljivosti za oskrbo slovenskega trga zemeljskega plina in za čezmejni prenos. V teku je nadgradnja na vzhodni dobavni točki preko interkonekcije z Italijo v Šempetru, s čimer se bo njena vstopna zmogljivost še povečala," še dodajajo. Slovenija bo povečevala zmogljivosti na italijanski meji "v tem in v naslednjem letu, približno do nivoja 80 odstotkov konične porabe," potrjujejo tudi na ministrstvu za infrastrukturo.

"Slovenija je do 2012 uvažala plin tudi iz Alžirije, tako da sta plinovodna sistema primerno povezana, zmogljivosti pa se tehnično povečujejo. S Hrvaško je prav tako vzpostavljen povratni tok, za povečanje zmogljivosti pa je treba dopolniti del plinskega sistema na Hrvaškem," še dodajajo.

Slovenija tako lahko uvozi le LNG, ki ga sprejme in uplini sosednja država (Italija ali Hrvaška), nato pa ga dostavi preko vzpostavljenega plinovodnega omrežja. "V Slovenijo lahko LNG pride s cestnim in železniškim prevozom (lahko tudi z ladjo, ki ga pripelje shranjenega v kontejnerju), vendar Slovenija nima kapacitet za uplinjanje in vstopne točke," je za Bloomberg Adria povedal Matevž Čokl, vodja oddelka za LNG pri Butan plinu.

Dobrih 90 odstotkov zemeljskega plina sicer Slovenija uvozi preko plinovodov iz Avstrije, kjer se nahaja srednjeevropsko plinsko vozlišče. "Verjetno je delež LNG plina v portfelju slovenskih dobaviteljev relativno majhen, tudi zaradi dejstva, da je plin v Slovenijo v zadnjih desetih letih pritekal v pretežni meri iz Avstrije. Dobavitelji so aktivni v smeri zagotavljanja tudi LNG plina," pravijo na ministrstvu.

Preusmerjanje ameriškega plina v Evropo

Združene države Amerike so letos postale največji izvoznik LNG-ja na svetu. Lani so na obale stare celine dostavili 34 milijard kubičnih metrov plina, kar je predstavljalo 35 odstotkov njihovega celotnega izvoza. Letos do junija je ta izvoz že dosegel 39 milijard kubičnih metrov. Evropa je v 2022 odkupila skoraj tri četrtine vsega ameriškega izvoza LNG, medtem ko je v treh letih prej ta delež znašal med 20 in 30 odstotki.

 

ZDA so na svetovne trge zemeljskega plina vstopile leta 2016, ko so pričele z izvozom iz svojih terminalov na obalah Mehiškega zaliva. V kratkem času so postali največji izvoznik LNG na svetu, s tem so prehiteli Katar in Rusijo, ki sta prej vodila v tem segmentu. Izvoz v Evropo je skokovito narasel že leta 2018, po podpisu izjave o sodelovanju med ZDA in EU.

ZDA so junija letos prvič v zgodovini Evropi dobavile več plina kot Rusija.

Kako LNG vpliva na ceno plina?

Cene LNG so praviloma višje od cen zemeljskega plina, ki prispe preko plinovodov. "Ceno zvišujejo prevozni stroški iz oddaljenih terminalov in ostale zahtevne logistične aktivnosti ter posebna oprema za hrambo, uplinjanje itd.," pojasni Čokl.

Evropa za omejene količine plina tekmuje zlasti z azijskimi državami. Evropska komisija je zato predlagala skupen mehanizem nakupov plina, da ne bi države članice EU predstavljale dodatne konkurence ena drugi, pa tudi za lažje nakupe s strani celinskih držav Vzhodne Evrope.

"Na visoko ceno LNG-ja predvsem vpliva veliko globalno povpraševanje, premajhno število tankerjev, splošna negotovost in pa prekinjena dobava LNG-ja iz Rusije v EU. Dodatni vplivi so zaprtja nukleark v Franciji, nizek vodostaja za hidroelektrarne, itd.," pravi Čokl.

V aprilu so zaradi povečanega uvoza LNG evropski terminali obratovali blizu polne zmogljivosti, saj so si ob mlačnem povpraševanju in izbruhih covid-19 v Aziji svetovni ponudniki želeli zagotoviti dostop do plina lačnih evropskih trgov, kot je poročal Bloomberg. Mnogi dobavitelji so zaradi gneče na uvoznih terminalih ponujali popuste, ki so znašali do 20 odstotkov referenčne cene plina v Evropi, tj. cene za enomesečno pogodbo na nizozemskem vozlišču TTF. Zaradi velike ponudbe LNG je cena padla nazaj proti letnemu izhodišču, med 80 in 100 evri za megavatno uro. Plin se je nato ponovno podražil s prekinitvijo ruske dobave preko plinovoda Severni tok 1 in skoraj sočasnim zaprtjem izvoznega LNG terminala Freeport v Teksasu zaradi požara.

 

 

Glede na pospešeno gradnjo novih kapacitet za uvoz LNG v Evropo, se bo delež LNG-ja v evropski porabi plina še naprej povečeval. Evropska komisija predvideva rastočo porabo tega energenta vsaj na kratki rok, saj bo kot najmanj "umazano" fosilno gorivo igral ključno vlogo pri zelenem prehodu. Zaradi višjih stroškov transporta LNG bo večji delež verjetno pomenil tudi višje cene, kot smo jih bili vajeni pred letošnjo energetsko krizo. "Cenovne ravni, ki smo jih poznali pred denimo dvema letoma, so preteklost," so konec julija povedali pri Geoplinu.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar